Bavarska smer čez severno triglavsko steno
Na Triglav sem se nekajkrat že vzpela, tudi iz doline Vrat, a sem njegov severni obraz vedno
opazovala le s strahom. Stena je res impozantna na pogled, tako po višini kot širini, če pa ji prisluhneš
pozno popoldan v njej odmevajo zgodbe prvopristopnikov in na žalost večkrat tudi neposrečene
zgodbe sodobnih ponavljalcev. Pa je želja za plezanje v severni triglavski steni na moje veselje
dozorela ravno v trenutku, ko sem bila nanjo pripravljena.
Z Jasmino sva štartali zgodaj, saj sva bili prepričani, da se bomo v takem vremenu in glede na praznik
naveze prerivale na vstopu. Pod steno sva tako pristopili še s svetilkami, na dostopu srečali edino
Peternelova, ki sta se prav tako namenila v Bavarsko, potem pa ju od tretjega raztežaja nisva več
dohiteli. Drugih plezalcev za nama ni bilo, pa tudi ta naveza nama ni pošiljala prav velikih pozdravov
od zgoraj.
Štrik sva razvili že kar za dostopni kamin, ki je sicer trojka, a je v zgodnjem jutru še kar zahteven. Po
naslednjih metrih plate sem s prazniku primernim vzklikom »O, Marija« izdihnila tudi tremo, potem
je pa steklo. Plezali sva izmenjaje, tekoče in po najini oceni kar hitro. Jasmina mi je prijateljsko
ponudila potuho v spodjedenem črnem algastem kaminu z oceno IV, par štiric sem pa sfajtala tudi
sama. Z enojnim 70m štrikom sva nekajkrat celo združevali raztežaje in sem zato sem dvakrat zabijala
klin kjer se stojišča niso popolnoma poklopila s skico. Smer res preseneti s klasično kratkimi raztežaji,
ki so lahko dolgi samo 25m ali pa do 40m. Po Miheličevi skici in opisu sva smer v sedmih urah
preplezali brez težav in kiksov, zaradi česar sva sami sebe še posebej obrajtali. Na izstopni prečki sva
se preobuli in enako dobro nadaljevali v Nemško grapo in izstopno smer Zimmer-Jahn. V grapi ni bilo
nič snega, zato sva lahko kar pohiteli in bili prvi v vrsti za izstopni raztežaj. Tega sva enako kot še dve
navezi, ki sta prišli po Nemški smeri, združile v enega. Na platah pod slovenskim stolpom sva si
ogledali triglavski greben, po katerem so planinci hodili kar v koloni, še malo fotografirali in hiteli
tipkat vzhičene sms-je domov, načelniku in Metki, ta pa naju je glede na doseženo časovnico še
prijazno povabila na večerjo.
Prvi resen počitek je Jasmina dovolila šele na dnu podov, malo pred razcepom Tominškove in poti čez
Prag. Potočka tam trenutno ni, voda samo še mezi po skali. Pot čez Prag sicer že dobro poznam, pa
zato ni bila nič krajša, do doline sva se še kar natelovadili.
Zelo lep dan sva preživeli pod Triglavom, spoštovanje do Stene ostaja, izkušenj pa je več, kot
tudi želja kaj vse bi se še dalo splezat. Za Jasmino tudi vem, da bo še šla, vendar pravi, da mogoče pa
letos ne več 
Vse fotografije z izjemo tiste, na kateri pleza, je posnela Jasmina.
Jutranji obliv.
Prvi raztežaji Bavarske.
Ladja se iz te smeri lepo vidi.
Kamin in jaz...
...pa jaz in kamin.
Jasmina v raztežaju tik pred Črnim grabnom.
Lepi razgledi na poličaste stene. Levo in desno je pogled precej enak, zato samo ena fotka 
Zadovoljni po prvem delu - preplezani Bavarski.
izstop na grušč pod Slovenskim stolpom.
Me2 na vrhu, zadaj triglavski ledenik.
Pogled s Podov proti Vratom, tukaj mi je Jasmina namenila...
...končno malo počitka
Za oči spočit.
Prvopristopniki te Stene
Pridne!