Naj slika

Novice

21.05.2017 Tekma!

Prijava

Pomagajo nam

InfoHit
Kibuba
Brinox
ClimbersOnly shop
CHAO
Proteini.si
Stihl
Actionmama
DUMO

Jakob Kovač, 10.05.17

Spogledovanje z Mangartom

Ko vidim Tatkove sobotne slike s Kölnbreinspitz'a, še posebej njegov pompozni začetni vertikalni spust z vrha, me ponovno premami misel na sneg, čeravno sem se že nekajkrat poskusil prisiliti, da bi končno začel razmišljati o kakih kondicijsko-tehničnih plezalnih pripravah na letni skalni svet – moji ČAO šibki točki. Vendar ne, nisem se mogel upreti in že bil na vezi s samooklicanim bogom sonca, ki mi isti trenutek že nenasitno kaže slike bojda zalitega mangartskega skoka v Zimski smeri. Komaj ga prepričam za sredo in po natančnih analizah vremenske napovedi, radarjev padavin, webcamov in še česa se naposled preračunljivo odločiva za kasnejši štart iz Ljubljane okoli 10. ure. Naša prestolnica se že koplje v soncu, vsak nadaljnji kilometer gorenjske avtoceste pa vedno manj. Ko se prebijeva čez Predel, nama dobrodošlico izreče megla, ki naju spremlja do samega vrha Mangartskega sedla. Najini pogovori so polni cinizma, ironičnih komentarjev, avto-spodbujanja in klasičnega preklinjanja nesposobnih vremenarjev. Kislih nasmehov se vseeno otovoriva z vso opremo in jo mahneva skozi zadnji tunel. Na koncu slednjega srečava dva lovca, ki veselo potrdita, da je sonce nekaj malega sijalo dopoldan, potem pa se za nedoločen čas poslovilo. Mahneva jo naprej mimo koče in kaj kmalu doseževa prvi zvezni sneg, ki ga je nekaj deset centimetrov, a je kljub napovedanim mrzlim temperaturam popolnoma gnil. K sreči se megla vedno bolj spreminja v hitro potujoče meglice in oblake, kar nama da nov zagon, odmisliva Plazje, ki se je za nekaj trenutkov zdela vedno bolj vabljiva alternativa, in nadaljujeva z vzpenjanjem. Sneg se spremeni. Kar naenkrat začutiva pod sabo nekakšno skorjo z nadevom pršiča, za kratek čas posije tudi sonce … misel na Mangart se zdi spet bolj mikavna! A kaj ko se slednji kar malo preveč koplje v beli barvi, zapaziva tudi nekaj plazovin. Sneg se zdi vseeno dokaj kompakten, zato nadaljujeva navzgor po vedno bolj strmem pobočju, posledično si z nekaj muke nadeneva tudi dereze in poprimeva za cepin. Na desno se odpre Slovenska grapa, ki ne deluje posebej mikavno in naju trenutno ne zanima. Nekaj korakov višje pa se prične svojevrstna zabava. Kar naenkrat imava snega do pasu in se zato odločiva za bolj odprto levo varianto proti zalitemu skoku in ne desno, ki vodi v ozko grapo. Debelina snežne odeje se venomer spreminja, kot kaže je veter tu že dodobra mešal štrene. Po novem tudi nama, ko nama, stoječima pod skalnim skokom, v različno tempiranih pošiljkah meče ''pršne plazove'', kot se je učeno izrazil Tatko, zato po nekaj minutah mencanja in smiljenja samih sebi pričneva s konstrukcijo snežne poličke za pripravo menjave opreme. Sam sem v plezalnem ''mode-u'' dokaj štorast, po tihem celo vesel, da se mi ne bo treba spopadati s skokom samo z enim cepinom … nasprotno pa po pripetju smuči začutim neko višjo moč v sebi, kar naenkrat postanem svoboden in okreten! Po s soncem obsijanem zmerno strmem pobočju polnem predelujočega se pršiča uživava v štetih zavojih, saj se ekspresno hitro bližava Slovenski grapi in novim težkim odločitvam naproti. Pri vstopu v grapo Tatko na hitro preveri stanje snežne površine, ki se kar dodobra razlikuje od te, po kateri sva ravnokar vijugala dokaj brezskrbno. Slovenska grapa je očitno splazena, trda in posuta z nekaj centimetri napihanega snega. Občasno jo napolni tudi megla, zato se zaenkrat odločiva, da odsmučava nižje do platoja in ponoviva vzpon, še nedefinirano kam. Kaj kmalu se izkaže, da sva potihem oba razmišljala o Slovenski grapi in v tretjem poskusu se le lotiva njene strmine. Sprva delam stopničke jaz, po kakšni polovici pa to funkcijo prepustim bolj okretnemu sotrpinu. Podlaga je za vzpon ravno pravšnja, skorja se namreč predira … bojim pa se, da bo smučanje verjetno druga pesem. Proti vrhu se pobočje postavi še malo bolj navkreber in sam ponovno močno pogrešam drugi cepin, z nekaj psiholoških muk in tresočih nog pa naposled le prisopiham na slepi vrh grape. Tatko me poskuša razvedriti s svojim poziranjem na vrhu, potem mi bere kozje molitvice zaradi vezi, navitih ''samo na 10'', in odredi njihovo dodatno zategnenje, v isti sapi pa že priganja k spustu, češ, da prihajajo novi oblaki. Kot da jih ne bi v izmenah gledal že celi dan … Hitro sva pripravljena in najprej se v prepad požene on. Sam mu sledim kmalu, ko se po prvi tretjini grape umakne v kritje rahlo desno. Sprva se odločim za isto taktiko kot on. Vsekakor je oddrsavanje najboljši način za ogrevanje še tresočih se nog, z vsakim metrom se stavkajoča psiha namreč malo bolj ukloni in spomni, česa je organizem pravzaprav že preizkušeno sposoben. Ravno poskusim z nekaj vratolomnimi zavoji v največji strmini, ko se Tatko odloči, da naj tam počakam in me morda potem še posname. V upanju na kak hollywoodski kader se ustavim in ga naslednjih 5 minut čakam, da se spusti proti ustju grape. Morebitnega manj izkušenega bralca naj podučim, da čakanje na robnikih v dobrih 50 stopinj strmem pobočju, kjer imaš eno smučko kakšen meter višje od druge, ni ravno mačji kašelj. Močno sta me začela boleti hrbet in zgornja noga, za povrh vsega pa sem postal ponovno ves okorel in ko sem dobil znak, da lahko nadaljujem s spustom, kar nisem in nisem mogel pričeti. Ponovno je svoje pristavila tudi psiha, izkušeno pa sem se ji zoperstavil z – ne boste uganili – drsenjem. Po nekaj metrih in prvem zavoju je bilo spet vse po starem, le da mi sredina grape zaradi menjajoče se podlage (napihanega snega in nekaj ledenih ploskev) ni tako ustrezala. Odločil sem se za novo linijo v levi steni grape, ki pa je bila za nekaj stopinj bolj strma … a enakomerna trda podlaga je odtehtala svoje. Tu je sledil potem najlepši del smučanja Slovenske grape do samega izteka, počutil sem se res fenomenalno. Končal sem z nekaj veselimi kriki in pri sebi skoraj odganjal misel, da bi ''morda šla pa še enkrat''. Oba sva bila dokaj židane volje, naredila nekaj posnetkov in si spodaj privoščila še nekaj glisiranja po povsem razmočenem snegu, nato pa je relativno kmalu sledil že avto, odet v meglo. A po novem nama je bilo vseeno. Kakšen dan, kakšen smuk! Mangart pa lahko še malo počaka …