Za četrtek sta Jana in Metka imeli dopoldne prosto, meni pa tudi ni dišala služba. Jana si je želela na Šmarno goro, Metka bi šla plezat 6c-jke v PCL, jaz bi pa šla pa na sneg… In smo naredile kompromis ter jo ob petih zjutraj mahnile proti Vršiču. Ob 6.20 smo kot prve zagrizle strmino pod Grebencem, ob 7:00 smo se znašle pod grapo, si vzele 20 minut priprave cepinov, derez in druge robe (za vsak slučaj smo s seboj vzele tudi štrik, ki pa je ostal v nahrbtnikih) in ob 8:00 smo že vriskale na vrhu. Razmere so bile odlične – cel čas je škripalo pod nogami, grapa je bila lepo zalita, edino skala na sredi smeri se obvozi po levi, nato pa preči nazaj v desno. Ker sem jaz preveč jezikala, da je skoraj dolgočasna grapa, me je Jana po obvozu v levo poslala kar navpično navzgor, tako da sem si en del smeri popestrila z mešanico skal, trav in prhkega snega, ampak nič, kar bi psihiralo. Po kratkem občudovanju sončka, ki je takrat pokukal izza gora, smo se odpravile malce višje in sestopile po Pripravniški grapi. Tudi ta je bila popolnoma zalita in z dobro uhojenimi stopnicami. Med spuščanjem v dolino smo pozdravljale presenečene turne smukače, ki jim ni bilo jasno, da smo me že zaključile svojo turo. Odločitev za zgodnjo uro se je izkazala za pametno tudi zato, ker je bila ob devetih Butinarjeva grapa že polno obsijana s soncem, prej trd sneg pa je postajal že nadležno moker. Ob 9:00 smo z nasmehi do ušes snele dereze in tako imele dovolj časa še za kavico na sončku v Kranjski Gori. Ko smo se 11:15 znašle v Ljubljani, polne energije in še s celim dnevom pred nami, smo sklenile, da smo res malo ubrisane, ampak takih dnevov si človek lahko samo želi

Rana ura... zaspana kura

romantika

me zdej gremo

jaz jo pičim naravnost

dekleti pa po desni strani

ni zime za eskime

dan se dela

pa gremo še navzdol

Metki je sicer mal dolgčas

še zadnji pogled na stopničke v Butinarjevi grapi

in še zadnji vzpon do avta na parkirišču