Jurij Rous | 13.03.2017

Steber Štajerske Rinke

Ura je bila 03.15, ko sva se s Petrom dobila na parkirišču pred Kalcitom v Kamniku. Izbrana lokacija je bila skrbno načrtovana za primer, če bi sestopala z vrha Planjave na kamniško stran. Zaradi hipne spremembe cilja kasneje to ni bilo potrebno, saj sva po tehtnem premisleku raje zarinila v Steber Štajerske Rinke kot pa v tisoč metrsko severno steno Planjave, misleč, da bova tam ujela boljše razmere. No, ja...pa že praskava po skali praktično že skoraj v uvodnih raztežajih. S pridobljeno višino je bilo skale še več, sneg pa je bil čedalje slabše predelan. Plezarija naju je tako »posrkala vase«, da sva že pozabila na ključe od avta, ki so zleteli čez steno v prepad. Hmm, bog ve, kje so se ustavili, sva oba razmišljala. Plezava dalje. Raztežaji proti vrhu stebra so postajali vse bolj zahtevni, kljub temu se nisva vdala ampak trmasto napredovala vse do vrha najinega stebra, vmes pa haklala cepine kot še v nobeni smeri do zdaj. Na vrhu stebra se znoči misleč, da je vse hudo že za nama. Polna luna sveti kot reflektor, noč pa je jasna in zvezdnata. Tudi veter je za krajši čas ponehal. Pomalicava, narediva nekaj požirkov toplega čaja, Peter javi domačim, da se bo »malo« zavleklo nato pa nadaljujeva z dolgim prečenjem v levo izstopno varianto. Po daljšem prečenju v levo naletiva na prvi zabiti klin. Bil je rjast in starejšega tipa, kar je pomenilo, da plezava v pravi smeri. V nadaljevanju sva naletela še na več klinov, hkrati pa tudi še na več delikatne in zato zahtevne mix plezarije skoraj v povsem nepredelanem snegu. Kmalu nama je postalo jasno, da ne bova izplezala prav hitro. Mraz nama je počasi lezel v kosti, romantike že davno ni bilo več. Veter je ponovno začel briti. Pred nama pa je bila sitna, močno izpostavljena prečka v desno, v njej pa na pol zabiti klin. Brez pomisleka potehničarim čez z ne preveč dobrim varovanjem nato pa strmo zarinem navzgor na zasneženo poličko, kjer se nova sitna prečka nadaljuje v levo. Na zasneženi polički ležim, sedim (stati ni bilo mogoče, saj je bil nad njo previs) in kmalu zgroženo ugotovim, da nikjer ni mogoče urediti sidrišča kaj še le zabiti dobrega klina. Zabijem uro in pol časa, da končno uredim kvalitetno sidrišče in se postavim na noge, viseč v prepad. Povarujem Petra, nato pa splezam še zadnjo, prej omenjeno zoprno prečko v levo in se ustavim pred zadnjim detajlom smeri, kjer naletim še na en dober klin. Zadnji težji detajl prepustim Petru, saj sem bil sam že preveč utrujen od predhodnih dveh psihično zahtevnih raztežajev. Zlezeva, nato pa si na vrhu ob 05.30 uri seževa v roke, se potrepljava po rami nato pa začneva sestopati v dolino. Najprej skozi Turski žleb, nato pa še enkrat pod steber po ključe. Tudi tu je bila sreča na najini strani.

Anže
Anže Mihevc, 14.03.2017, 08:17
Bravo!!
Jakob
Jakob Kovač, 14.03.2017, 17:45
Čaki, pol sta res našla ključe spodaj?!
Drgač bravo bravo ... mene kr mrazi ob teli zgodbi!
Jakob
Jakob Kovač, 14.03.2017, 17:50
Aha, zdaj sem videl še drugje napisano .. čestitke potem še za to! Neverjetno ... Gregatovega cepina pod Grossglocknerjem nisva niti poskušala iskat, zdaj mi je pa žal, ko to berem :P haha