Prvonovembrski prazniki so sicer že davno mimo, spomini na izlet v Arco pa še vedno sveži. Tako da upam, da moja partnerja v zločinu, Jurij in Špela, ne bosta jezna zaradi nekoliko pozne objave

Jurij si je za praznike očitno tako močno želel v Arco, da je bil pripravljen sprejeti riziko in s seboj vzeti 2 novopečeni tečajnici alpinistične šole, Špelo in mojo malenkost. Sestanek za izlet se je zgodil 27. 10. ob 20:30 na hodniku Kulturnega doma Črnuče (t.i. sedežu ČAO). Zajemal je kratko predstavitev Arca, načina plezanja v večraztežajnih smereh, potrebno opremo ter zelo jasna pričakovanja Jurija glede nivoja plezanja (»Potreben je določen nivo plezanja!«). Odločitev o odhodu naslednji dan ob 17h je bila sprejeta v roku ene ure in pol. Vse bolj se mi dozdeva, da je adrenalin, ki ga prinese odločanje in pakiranje v zadnjem trenutku, vrlina večjega dela članov ČAO

Ob 17h smo tako krenili na nekajurno pot. Le-ta se je, namesto v mestu Arco, na naše presenečenje končala v kraju Ronzo-chienis, na 1000 m nadmorske višine in dobrih 20 min iz Arca, kjer smo imeli prenočišče. V kopici dela v službi tisto jutro in stresu ob pakiranju žal nismo bili dovolj previdni pri preverjanju lokacije nastanitve. Na koncu se je le-ta kljub odročnosti izkazala za čudovito, vsaj z vidika razgledov in čistega zraka.

Naslednje jutro smo se pogumno podali v za Špelo čisto prvo, zame pa, po lanskem poletju v Paklenici, novo večraztežajno smer. Lotili smo se smeri Moon Bears (Piccolo Dain - Parete Della Centrale), ki pa se je s svojimi 5b in 5c raztežaji izkazala za nekoliko zahtevno za obe tečajnici. Da je bila mera polna, sva spoznali tudi radosti stanja v koloni navez, saj so bile pred nami 3, za nami pa vsaj še 2 navezi. Še dobro, da smo stali na toplem soncu! Kljub oviram sva uspešno prilezli do konca, Juriju pa gre zahvala za potrpežljivost Smer je bila kljub zahtevnosti čudovita, skala pa čvrsta.

Drugi dan smo se podali v smer Claudia (5a) (Parete Zebrata - Sport Climbing Sector), ki je vsaj mene presenetila s svojimi »platkami«. Začenši z mokro »platko« ocene 5c. Medtem ko je Špela pogumno hitela v smeri, so se meni nekoliko tresle noge. Situacije mi ni popolnoma nič olajšalo dejstvo, da je italijanski par, ki je šel v smer 2 navezi za nami, neustrašno prehiteval malo po levi in malo po desni, poleg nas pa jezil še obe navezi za nami. Tako je bilo potrebne precej potrpežljivosti (tu sva s Špelo padli na izpitu) in spretnosti, da si v »platki« izpel vrv italijanske naveze, ki je šla čez slovensko, izpel sebe in nato ponovno vpel Italijane. Čista »zabava«, ki je bila na koncu poplačana s čudovitim razgledom.

Tretji dan se je Jurij za plezanje dogovoril z Metko. S Špelo sva bili veseli prostega dne, hkrati pa sva Juriju privoščili, da se končno napleza v zanj bolj izzivalnih smereh. Plezalni podvig se je zaključil z veliko sreče v nesreči. Metko je namreč na začetku 3. raztežaja presenetil kamen, ki je padel na njeno čelado. Kljub polni zavesti je bila iz preventivnih razlogov izvedena reševalna akcija s helikopterjem (pri čemer je imel Jurij prvič priložnost leteti na »zajli« helikopterja med letom). Na srečo se je vse dobro končalo. Vse do Jurijevega klica o nezgodi sva s Špelo uživali v sprehodu po okoliških hribih. Najin cilj je bil Monte Stivo, ki pa ga bova dosegli kdaj drugič, saj nama hoja po obvestilu ni bila več v užitek. Ta večer smo z »Idrijčani« proslavili Metkino ponovno rojstvo in napekli goro palačink.

Četrti dan smo polni zagona zašli v verjetno najlažjo smer, kar jih v Arcu sploh obstaja, smer La Bellezza Della Venere (Coste Dell' Anglone - Piramide Lakshmi), ocenjena z IV+. Jurij si je smer naredil zanimivo s tem, da se jo je odločil preplezati kar s treking čevljih. Tečajnici sva, po vseh pravilih, ki smo se jih že naučili v šoli, raje obuli plezalke Smer je bila precej uživaška (beri: enostavna), mestoma pa krušljiva. Razgled je bil ta dan nekoliko slabši, saj se je vreme že začelo kvariti.

Ker nas je popoldne že čakala pot proti Ljubljani, je Jurij za zadnji dan izbral nekoliko krajšo smer, samo 200m dolgo Calliope(V+) v sektorju Monte Colt - San Paolo - Parete di San Paolo. Glede na hitrost plezanja prejšnje dni smo vedeli, da nam (glede na ocene in opis) le-ta ne bo vzela veliko časa. Nak. Najprej nas je v vsej svoji širini pričakal dimnik. Prvi cug je bil enostavnejši kot je izgledal na prvi pogled, pri drugem pa se je nekoliko zataknilo. Na videz trdna in groba skala se je izkazala za neizrazito, z malo dobrimi oprimki in zdrsljivimi stopi, kar je nekaj težav povzročilo tudi Juriju. Sicer je celotna smer izjemno dinamična in raznolika, kar je vsekakor poseben izziv. Vzpon smo tako z velikim navdušenjem zaključili ob 15h, poglavje zase pa je bil tudi spust, pri katerem so se Jurijeve včerajšnje učne ure »abzajla« izkazale za izjemno uporabne, saj je bil potreben en spust po vrvi.

Izkušnja je bila za naju s Špelo čudovita, Juriju pa se zahvaljujeva za dobro voljo, potrpežljivost, spodbujanje in učne ure. Ugotavljava, da smo tako dobra ekipa, da bo potrebno prirediti rezultate žrebanja mentorjev, kajne Jurij? :p