Gregor Kovač | 27.09.2016

Grossglockner Stüdlgrat

Po celem poletju pogovorov o tritisočakih sva se z Jakobom končno odpravila na Grossglockner. Zanj že tretjič, zame prvič. Vremenska napoved za torek je bila dobra, zato sva se v ponedeljek ob štirih popoldne vsedla v avto. Po slabih treh urah vožnje je sledil večerni šprint od parkirišča do koče Stüdlhute in ob devet in petnajst minut sva se že pretvarjala da spiva. Četudi sva imela budilko nastavljeno na peto uro zjutraj, sva oba že skakala po koči dvajset minut prej. Kako ne bi, ko pa je najin levi sosed smrčal, desni se ves čas premetaval, sosed v spodnji etaži pograda pa dihal pregloboko. Povrhu vsega pa je Jakob pozabil zamaške za ušesa v avtu. Smeško
Tako sva dvajset minut čez peto veselo zakorakala v temno noč. Ker sva bila med prvimi, ki so se odpravili proti smeri Stüdlgrat, sva še pred vstopom v smer zašla iz poti dostopa. A nič ne de, zagato sva hitro rešila in kmalu sva se dejansko znašla v pravi smeri. Sama pot do vrha je potekala brez konkretnejših zapletov. Lepo pa je bilo videti tudi, da nisva najpočasnejša naveza dneva.
A če je vzpon potekal brez omembe vredih zapletov, tega ne moremo reči za sestop. Ker sem sam običajno zelo živčen pri poti navzdol, še posebno, če je to bolj plezanje enk in dvojk vzvratno, kot pa sprehod v dolino, je bilo prvih pet minut sestopa zelo zabavnih. A ker to ni bilo dovolj, se je zgodilo, kar si niti v sanjah ne bi mogel želeti. Ker pri vzponu cepina nisem potreboval, sem ga zataknil za pas in tam je ostal celotno pot navzgor kakor tudi navzdol . . . vsaj prvih pet minut sestopa. Namreč, ker sem imel cepin slabo zataknjen za pas, mi je le ta poletel v dolino. … Zelen obraz. V glavi sem si že predstavljal, kako bova klicala helikopter. Isto je razmišljal Jakob.
A ker je bil zgornji del poti kopen, sva vseeno poizkusila priti nekoliko nižje po poti Normalweg. Namreč Jakob je vedel, kaj naju čaka v nadaljevanju in najhujši del, kjer bi potrebovala cepin, je bil še na poti. Ko sva prišla do težavnega dela se je Jakob na srečo spomnil, da bi lahko vrv in vso opremo, ki sva jo imela s seboj, uporabila tudi za varovanje navzdol. Namreč, Grossglockner ima na vsake nekaj časa navrtane svedrovce. Tako me je počasi, vendar vztrajno varoval navzdol in po nekaj deset mukotrpnih minutah sva bila ponovno na ravnejšem terenu. Seveda še zdaleč nisva bila na koncu, a z vztrajnostjo sva se ob štirih popoldne le znašla pred avtom v Kalsu.

Klik za večjo sliko

Ponedeljek zvecer.

Klik za večjo sliko

Torek ob 6.30.

Klik za večjo sliko

Toliko o tem da bo lepo vreme. :P

Marko
Marko Tatič, 01.10.2016, 11:21
No to je dober razlog da je cepin v daljsih smereh vedno prviezan na pas Smeško