Stanka je že pripravila splošno poročilo o naših vzponih v rajonu Bezengi v Kabardino-Balkarski republiki na ruskem Kavkazu, manjkajo samo še podrobne predstavitve vseh naših vzponov, tako da dodajam nekaj fotografij in predstavitve vzponov, ki sva jih z Mihom Ileršičem (AO Rašica) opravila na štiri bezengijske štiritisočake.

Prva tura naše skupine (Danilo Patarčič, Stanka Jelenc, Metka Križič, Mojca Debevc, Miha Ileršič, Ludvik Podrzavnik, Andrej Kotar) je bil skupni aklimatizacijski vzpon na Ukju (4334 m) po 500-metrski Freshfieldovi smeri, ki poteka po JV grebenu. V četrtek, 7. julija 2016, smo se iz baze Bezengi (2200 m) odpravili do bivaka Ukju-koš (3189 m), vendar smo zaradi slabega vremena naslednji dan preživeli v bivaku in se odpravili proti Ukjuju šele v soboto, 9. julija. Začeli smo ob 4h zjutraj in po prijetnem poplezavanju po granitnem JV grebenu prišli na vrh ob 10h dopoldne.

Po dveh dneh počitka smo se v torek, 12. julija, vsi skupaj odpravili proti bivaku Džangi-koš (3252 m) pod znamenito Bezengijsko steno na koncu ledenika Bezengi. To je bil naš najdaljši dostop na Kavkazu, saj je bilo treba prečkati večkilometrski ledenik, ki se je zelo počasi vzpenjal in bil poln bolj ali manj širokih ledeniških razpok, po katerih je drla voda, zato smo za dostop porabili precej več časa kot za druge dostope.
Naslednje jutro, 13. julija, smo se skupaj z Metko, Mojco in Mihom odpravili proti Piku Sella (4329 m); midva z Mihom sva plezala 650-metrsko snežno-ledno smer Nevskega po severni steni Pika Sella, Mojca in Metka pa Tracevičevo smer po severni steni zahodnega grebena. Smer Nevskega se začne pod velikim serakom, ki pa ni nevaren (kakor nama je povedal Jurij Saratov iz svetovalne službe v bazi), se nadaljuje po ledu pod skalami (Saratov je opozoril, da so te precej nevarnejše od seraka, potem ko se led začne topiti, vendar se ni med najinim plezanjem s skal odkrušil noben kamen) in se po krajši snežni strmini zaključi na vrhu Pika Sella, kamor je treba poplezati po nekaj metrih lahke skale.
S Pika Sella smo sestopili skupaj z Metko in Mojco po snežni grapi na vzhodni strani Pika Sella, med sestopom prečkali dobro zakrito ledeniško razpoko na stiku ledenika in grape ter še nekaj ur pod žgočim soncem po ledeniku sestopali nazaj do bivaka Džangi-koš. Naslednji dan smo vsi skupaj opravili še dolg sestop čez Bezengijski ledenik nazaj do baze.

Z Mihom sva za naslednjo turo izbrala vzpon po kombinirani 950-metrski Ivanišvilijevi smeri v severni steni Missestaua (4425 m), vendar je bila vremenska napoved za naslednjih nekaj dni zelo negotova. Viktor M. Pančenko, eden od članov svetovalne službe v bazi, nama je kljub temu rekel, da bi se dalo v torek, 19. julija, povzpeti na vrh, zato sva se v ponedeljek, 18. julija, v dovolj lepem vremenu odpravila proti šotorišču Kursantskie nočjovki (3400 m). V ponedeljek popoldne sva vstopila v smer, ki se formalno začne že na kratkem visečem ledeniku nad šotoriščem ter se nato nadaljuje po položnejšem delu ledeniku do začetka 300–400 metrov visokega lednega skoka. Na položnem delu ledenika sva postavila šotor in prespala.
Naslednji dan, 19. julija, sva ob 4h zjutraj začela plezati v lednem skoku, čeprav je kmalu po začetku plezanja začelo deževati. Ledni del sva razmeroma hitro preplezala in prišla na snežno planoto pod začetkom skalnega dela smeri. Tam (na višini približno 4000–4100 metrov) je dež prešel v sneg, poleg tega nama ni uspelo najti pravega vstopa v skalni del smeri. Poskusila sva na dveh koncih, od katerih očitno nobeden ni bil pravi, nato sva se odločila, da bova poskusila najti svoje prehode po skali do vršnega grebena približno 300 metrov nad nama in da bova nadaljevala, dokler bo teren dopuščal. Po več raztežajih skalnega plezanja v derezah in s cepini nama je le uspelo najti prehode do lahkega vršnega grebena, kjer sva se spet priključila originalni smeri. Ko sva zadovoljna stopila na vrh Missestaua, je začasno nehalo snežiti in zdelo se nama je, da bi se lahko celo razjasnilo. Toda ko sva z grebena sestopila do prvega sidrišča za spust po vrvi, je spet začel padati sneg, poleg tega je v vršni greben udarila strela nedaleč stran od naju. Spusti po vrvi do vznožja skalnega dela smeri so se vlekli v neskončnost, in ko sva bila proti večeru končno spet na snežni planoti pod skalnim delom smeri, sva srečala skupino ruskih alpinistov, ki so zaradi megle in sneženja zgrešili pot. Izbrali so napačno dolino in se tako znašli pod Missestauom namesto pod načrtovanim sosednjim Dihtauom. Najprej kar niso mogli verjeti, da so zaradi slabega vremena zgrešili celo goro, ko pa so se prepričali, da smo res pod Missestauom, so se nazadnje odločili za sestop v bazo.
Naju je do šotora čakalo še nekaj spustov po vrvi po skalah ob visokem lednem skoku v srednjem delu smeri in do položnega dela ledenika sva prišla, ko se je že stemnilo. Ker je bilo ves dan slabo vreme, je veter podrl najin šotor, zato nama ga v temi dolgo časa ni uspelo najti. Iskanje je trajalo toliko časa, da sva že mislila, da bo treba še isto noč sestopiti v bazo, vendar sva ga nazadnje le odkrila, ga spet postavila, hitro skuhala obvezno polento in zaspala.
V sredo, 20. julija, sva s položnega dela ledenika sestopila do začetka smeri in naprej v bazo. Ugotavljala sva, da sva zaradi nepredvidljivega kavkaškega vremena izbrala najslabši možni dan za vzpon na vrh, saj sta bila tako prvi kot tretji dan brez padavin; drugi dan vzpona, ko sva se odpravila na vrh, pa je bil snežen, deževen in vetroven.

Vremenska napoved za zadnje dni pred odhodom s Kavkaza je bila spet zelo negotova, zato nama je Saratov odsvetoval vzpon na katerega od bezengijskih pettisočakov, ki sva ga oba z Mihom hotela osvojiti, in nama namesto tega ponudil druge, nižje vrhove v rajonu Bezengi. Po premisleku sva se odločila za vzpon na 4681 metrov visoko Dumalo po 800-metrski smeri Naumova v severni steni in po severozahodnem grebenu. V soboto, 23. julija, sva dostopila do že znanega bivaka Ukju-koš (3189 m), prespala v njem in se v nedeljo, 24. julija, ob 4h zjutraj odpravila proti prelazu Ukju (3800 m), nad katerim se začne smer Naumova v severni steni Dumale. Po prvi snežno-ledni strmini se smer nadaljuje s prečenjem skalnega severozahodnega grebena in se nato spusti na snežno sedlo pod vršno strmino Dumale. Od tu je do vrha še dobrih 400 metrov snega in ledu, nato pa na vrhu čaka še nekaj malega plezanja po granitnih skalah, da lahko stopiš na vrh 4681 metrov visoke Dumale. Smer Naumova je sicer ocenjena z enako kompleksno rusko oceno kot vzpon po smeri Nevskega na Pik Sella, na katerem sva stala 10 dni pred tem, vendar se nama je zdela tura na Dumalo težja in predvsem precej napornejša. Mogoče tudi zato, ker nama je Saratov po vrnitvi v bazo povedal, da vzpon na Dumalo ponavadi traja dva dni in da plezalci ponavadi postavijo šotor in bivakirajo tik pod severozahodnim grebenom.
Sestopala sva po smeri vzpona in tudi sestop se nama je dolgo vlekel, nad spodnjo strmino nad prelazom Ukju pa se je po celem dnevu jasnega vremena od nekod privalila še megla, tako da sva morala čisto na koncu v zelo slabi vidljivosti po občutku iskati varno sestopno pot po snežno-lednem pobočju do serakov na prelazu Ukju.
Ko sva bila končno pod smerjo in že blizu šotorišča Golubjatnja pod prelazom Ukju, sva začela sanjariti o šašlikih, kartoški in zapekanki iz baze, zato sva se odločila, da bova izpustila načrtovano spanje v bivaku Ukju-koš (3189 m) in s čelkama na glavi še isto noč sestopila v bazo (2200 m), kamor sva prišla okoli 11h zvečer. Ta dan sva bila v gibanju vsega skupaj približno 19 ur, ne veliko manj kakor drugi dan vzpona po sicer težji Ivanišvilijevi smeri na Missestau slab teden pred tem.

Zadnjih nekaj dni bivanja v bazi Bezengi je bilo spet napovedano slabo vreme, zato smo se odpovedali načrtom o še kakšnem vzponu in smo bolj ali manj posedali v bazi, polnili želodce ter čakali na odhod v kabardino-balkarsko prestolnico Nalčik, let v Istanbul in vrnitev domov z ruskega Kavkaza.

Fotografije: Miha Ileršič, Stanka Jelenc, Ludvik Podrzavnik.

Na dostopu do prvega vzpona na Kavkazu - skupnega aklimatizacijskega vzpona na Ukju.

Večinoma skalni jugovzhodni greben Ukjuja občasno prekinjajo posamezna snežišča.

Plezanje po skalnem grebenu ni težko, je pa nekajkrat kar izpostavljeno.

Na vrhu Ukjuja (4334 m). Zadaj levo se vidi kupolast vrh Dumale (4681 m), na katero sva se z Mihom povzpela dobra dva tedna zatem.

Razgledi na množico kavkaških vrhov so bili zaradi jasnega vremena izjemni.

Po aklimatizacijski turi smo se po ledeniku Bezengi odpravili proti bivaku Džangi-koš pod znamenito Bezengijsko steno.

Dvanajst kilometrov dolga in dva kilometra visoka stena je bila čedalje bližje (skrajni desni vrh na fotografiji je 4859 metrov visoka Gestola).

Čim bližje smo bili steni, tem bolj razbit je bil Bezengijski ledenik in več razpok je bilo treba prečkati.

Seraki vseh mogočih oblik pod Bezengijsko steno.

Razgled od bivaka Džangi-koš na vzhodni vrh Šhare (4866 m) in glavni vrh Šhare (5203 m) v Bezengijski steni.

Po prenočevanju v bivaku Džangi-koš (3252 m) smo se naslednje jutro z Metko, Mojco in Mihom odpravili po ledeniku Sella do začetka snežno-lednih smeri: midva z Mihom do smeri Nevskega v severni steni Pika Sella, Mojca in Metka pa do Tracevičeve smeri.

Začetek smeri Nevskega.

Plezanje po skrajnem levem robu seraka v steni Pika Sella.

Prehod na položnejši snežni del v drugi polovici smeri.

Do vrha je bilo treba popikati še zadnje snežno pobočje.

Pogled na Bezengijsko steno z vrha Pika Sella (4329 m).

Med sestopom po grapi v vzhodnem pobočju Pika Sella in med prečkanjem ledenika na južni strani Pika Sella smo občudovali Šharo iz druge perspektive.

Po še eni prespani noči v bivaku Džangi-koš smo po ledeniku Bezengi sestopili nazaj v bazo.

Jurij Sergejevič Saratov, 84-letni vodja svetovalne službe v bazi in legenda ruskega alpinizma. Po pripovedovanju alpinističnih inštruktorjev v bazi je preplezal (ne skoraj, ampak čisto) vse smeri v rajonu Bezengi in brez njegovega podpisa na prijavnici za vzpon (maršrutnem listu) ni mogoče splezati nobene smeri v »njegovem« rajonu.

V pisarni svetovalne službe na steni ob mizi Saratova visi fotografija mogočnega Missestaua (4425 m), ki sva ga z Mihom izbrala za svoj naslednji cilj.

Po dostopu sva popoldne vstopila v 950-metrsko Ivanišvilijevo smer in postavila šotor na položnem delu ledenika, še preden se ta postavi pokonci za 300–400 metrov.

Naslednje jutro sva začela plezati v ledu kljub slabemu vremenu.

Pogled proti šotoru med plezanjem.

Smer se na snežni planoti pod skalnim delom položi in na vrhu skoka je še eno primerno mesto za postavitev šotora in bivakiranje.

Nekaj časa sva iskala pravi vstop v približno 300 metrov visok skalni del smeri, in ker ga nisva našla, sva se odločila, da bova sama poskusila najti prehod do vršnega grebena in da bova plezala, dokler bo teren to dopuščal.

Skalni prehodi so se nama kar lepo odpirali, v tem raztežaju sva naredila nekaj korakov po snežni grapi, v katero sva prišla po prečki izza levega skalnega roba.

Tale skalni raztežaj je imel tako monolitno skalo, da je v celotnem raztežaju od vseh varoval zanesljivo držal samo en metulj. Okoli zamegljenega zgornjega skalnega roba čisto na vrhu fotografije sva s prehodom v desno končno našla plezljivo povezavo do lahkega vršnega grebena.

Vrh Missestaua, na katerega se sprehodiš po lahkem snežnem grebenu z desne strani.

Pogled z vrha Missestaua (4425 m) na vršni snežni greben. Med fotografiranjem je še vedno snežilo, nato je kmalu po najinem prihodu na vrh sneg začasno nehal padati.

Ko sva se spustila do prvega sidrišča za spust tik pod snežnim grebenom, se je sneženje spet nadaljevalo in v greben nedaleč stran od naju je udarila strela. Nadaljevala sva sestop in do vznožja skalnega dela smeri opravila več spustov po vrvi.

Na tej snežni planoti nad lednim skokom sva srečala skupino ruskih alpinistov, ki so zaradi slabega vremena zgrešili pot in bili zato prisiljeni sestopiti nazaj v bazo. Naju je do šotora na položnem delu ledenika ločilo še več spustov po vrvi.

Ko sva v temi sestopila do položnega dela ledenika, dolgo časa nisva našla šotora, ker nama ga je podrl veter. Po dolgem iskanju sva ga končno našla in ga ponovno postavila, da sva lahko čim prej zaspala. Naslednji dan sva sestopila do začetka smeri in naprej v dolino.

Za svoj zadnji vzpon na Kavkazu sva izbrala vzpon na 4681 metrov visoko Dumalo po 800-metrski smeri Naumova. (Na fotografiji je Dumala zasnežena gora z nekaj skalami na vrhu. Vidi se jo bolj slabo, stisnjena je med skalnim grebenom na levi strani fotografije in skalno steno koničastega Urala (4273 m) pred njo.) Turo sva začela iz bivaka Ukju-koš (3189 m) in se povzpela do prelaza Ukju (3800 m), nad katerim se začne smer Naumova.

Začetna snežno-ledna strmina smeri Naumova nad prelazom Ukju.

Smer pripelje do SZ skalnega grebena, ki ga je treba prečiti.

Pogled s skalnega grebena na nadaljevanje smeri.

Smer se s SZ grebena spusti na snežno sedlo in se nato nadaljuje po snežno-lednem pobočju navzgor proti skalam na vrhu Dumale.

Pogled z vršnega snežno-lednega pobočja Dumale nazaj na SZ greben in na povezovalno snežno sedlo.

Do vrha snežno-lednega dela ni več daleč ...

Pogled na vrh Dumale, ki ga dosežeš, potem ko preplezaš še skale po koncu snežno-lednega dela.

Na vrhu Dumale (4681 m) nad oblaki.

Pogled z vrha Dumale na kratek greben, po katerem se povzpneš na vrh.

Sestopila sva po smeri vzpona, prečila SZ greben in se spustila proti končni (oziroma začetni) snežno-ledni strmini nad prelazom Ukju.

Pod SZ grebenom se je zelo hitro od nekod privalila megla, tako da sva v slabi vidljivosti po občutku iskala varno pot sestopa do prelaza Ukju.

Še isti dan sva se odločila za sestop v bazo, v katero sva zelo utrujena prišla okoli enajstih zvečer po približno 19 urah v gibanju. Kakšno uro pozneje sva že jedla obilno večerjo v baru pri Tonji, ki nama je po večerji postregla z več kot zasluženo zapekanko, našo najbolj priljubljeno sladico med bivanjem na Kavkazu.