Pustolovščina se je začela že mnogo prej. Ko me je poletni mentor Miha Šercer kontaktiral in mi predlagal vsaj en dan plezarjenja za ČAO vikend, nisem mogel narediti nič drugega kot potrditi enodnevno udeležbo. Ker se je vse skupaj odvijalo med izpitnim obdobjem, ki mu kar ni konca, je bilo pricakovanje ogromno, saj kratek oddih vedno koristi. Kako ne bi, ko pa bomo odplezali “eno kratko” in bi na prvi pogled morali biti doma že vsaj do petih popoldne, če ne že prej.
V načrtu je bila smer Direttissima, ki naj bi vzela prib. tri ure plezanja. Se pravi če se odpravimo ob petih zjutraj od doma smo lahko pod steno že ob devetih, na vrhu ob poldne in pri avtu ob štirih? Tako je bilo v načrtu…
A kot neizkušen mlajši pripravnik nisem vedel, to mi je razložil Miha, da se tura nikoli ne izide po načrtu. In kako je imel prav!
Ura je odbila sedem zjutraj, ko smo Miha, Saša in jaz prvič zgrešili smer. Naj opomnim, da smo bili v tem primeru še v avtu. Na srečo je bila ta napaka hitro ugotovljena in nas je stala le okoli desetih minut, saj smo se peljali mimo parkirišča kjer bi morali pustiti avto in se naprej odpraviti peš. Hitro obrnemo in se odpravimo proti parkirišču, kjer srečamo, Blažev avto, ki je že od petka zvečer pridno čakal na svojega lastnika. Pripravimo opremo in že smo na poti proti steni. Sama pot je prvi del potekala po čudoviti soteski s kristalno vodo, ki pa je na žalost hitro izgubila ves čar, saj se nam je na poti pridružil gorenjski radio kvartet treh gospodov in gospe, katerega nihče od nas treh ni znal utišati. Tako se je nadaljevala naša kalvarija še nekaj časa, nakar je Saša začela zaostajati.
“Le kaj je zdaj narobe”, sva se spraševala, nakar se Mihi posveti.
Seveda, če že ne moremo utišati radia, ga pa lahko, kot je Saša naredila, izpustimo naprej, da izgine v neznano.
Ker sam ne maram dostopov, še posebno vseh, ki so daljši od desetih minut, sem seveda hitro začel spraševati kdaj bomo pod steno. A na žalost vseh sem očitno s tem motil Mihovo koncentracijo saj smo do stene še dvakrat zašli s smeri. Medtem ko prvi primer ni vreden omembe, pa nas je drugi primer stal en abzalj in dve dodatni uri hoje… DA! Namesto ob devetih, smo bili pod steno šele ob enajstih.
A ravno takrat, ko bi vsak pomislil: “Zdej je pa končno konec, tega sr#$ja!”, se je začel nov podvig. Namreč od daleč smo misili, da točno vemo kje po steni gre naša pot, pa vendar smo se motili. Tako smo naslednjo uro porabili za iskanje “klinčevega okna” ( z oknom se začne Direttissima) ter za malico in . . . gnojenje trave.
Ura je odbila poldne in KONČNO smo začeli plezati. Ko se Miha zavaruje na vrhu prvega raztežaja in začne varovati naju s Sašo, pa se začnejo nove prigode. Saša se je odločila, da bo stavkala in se je ustavila po treh metrih plezanja, a si je nato premislila in nadaljevala preostali del stene kot raketa, sam pa sem splezal deset metrov, ko sem zaslišal najlepši zvok. Zvok, ko nekaj umetnega odleti iz žepa in pade deset metrov nižje. Kako je zaledenela kri! Samo da ni mobitel! Skoraj si ne upam pogledati, nakar ugotovim, da je bila le proteinska čokoladica. Opravim hitro “Reševanje čokoladice” in s Sašo sva že pri Mihi. V tem trenutku razmišljam kaj se roji po Mihovi glavi in ali naju bo s Sašo sploh še vzel kdaj zraven, ko si pa ves čas nekaj namišljujeva.
Proti vsem napovedim je začuda preostalih 80% smeri potekalo gladko. Skala je resnično čudovita, kot piše v vodniku, v nasprotju z vsem ostalim kar piše tam noter. Za mazanje s sončno kremo pa v uživanciji oz. plezalni pornografiji ni bilo časa, tako smo nekateri prilezli iz stene kot kuhani raki in trdi.
Na vrhu hitro pospravimo opremo in si vzamemo nekaj precej minut za selfije in malico, ko nas začne priganjati vreme. Pojavljati so se začeli veliki obaki, ki so se združevali in izza sosednjih gora se je že slišalo grmenje. To bo še pestro.
Miha naštudira sestop z vrha in čez minuto oz. pet metrov pod vrhom smo že zašli s poti. V danem primeru bi vsak razumen človek krivil za to Miho in tudi midva s Sašo bi ga, če se ne bi ubadala z vrtoglavico, ki sva jo doživljala, ko sva hodila po grebenu še nekaj sekund nazaj.
(Hec Miha! Ne zamert. )
Končno začnemo konkretno sestopati z vrha. In prvih 100+ metrov višinske razlike je bilo res nekaj posebnih. Če dodamo ogromnemu prepadu na levi in na desni še veter za zvočno ozadje in čez petnajst minut še naliv, si boste najlažje predstavljali občutke v meni takole:
Slika: Sem Silvester Stalone v nekem akcijskem filmu, ki ravno pleza po nemogoči skali v viharju stoletja, ves krvav v obraz in zmatran, a se z zadnjimi močmi prebijam proti zastavljenemu cilju, ki je rešiti nekaj/nekoga/svet.
Tekst, ki ga ob tem izgovarjam: “F#k, F#k, F#k! F#king sh#t! Kero sr#$je! Kdo se je tega spomnil?!? Sam da pridem cel dol! Kur#$vo sr#nje!”
Predvidevam, da si je Saša mislila kaj podobnega.
Mihove misli pa so bile verjetno: “ Joj, joj, joj. Kaj sta tedva zabavna, kaj pa sedaj ustvarjata? . . . Tale pot je pa kar fajn zračna.”
Vsako trplenje pa ima svoj konec in naš je bil srečen in lep.
Po nalivu je zasijalo sonce, na obraz se nam je narisal nasmešek do ušes in po glavi se mi je vrtela samo še pesem “Here comes the sun”. Sledil je preostanek sestopa po lepi urejeni potki, na kateri sva celo s Sašo nekoliko pospešila korak, Miha pa se je očitno vsedel na raketo, saj je tako pospešil, da se je samo še kadilo za njim. Ko sva s Sašo ob osmih zvečer nazadnje le prisopihala do avta, sem se z vso težo sesedel, Miha in Saša pa sta se nasmejala moji izčrpanosti.

Pogled proti bivaku Gorizia.

Miha občuduje nekej.

Miha to the rescue. Treba bo vrv uporabit.

Saša approves!

Okno. 1. raztežaj Direttissime.

Mi mamo se fajn če vam prou je al ne!

Samo sled črni skali

Nč, gremo naprej.

Saša trenira varovanje, Šercer je pa žrtveno jagnje.

Končno! Malca!

Pavza!

Treba poklicat ravnatla.

Evo jo "našo" steno in smer.

Koga smo srečal na koncu!