Opevani greben v martuljški divjini
Tre mesi senza rocce! Niti močnejši prehlad nekaj zadnjih ni, me ni prepričal da ostanem doma. Z Rousom sva razpravljala o kar nekaj grebenskih idejah od zadnje avanture v Steni, a na koncu sva se odločila, da v zimskih razmerah poskusiva s prečenjem opevanega grebena v martuljški divjini. Rana ura je bila tokrat res zlata ura - no škrlatna, ko po neznanem pristopu uzreva svit nebeških barv. Sva na začetku najinega grebena, Kurjem vrhu. Pod nama se prebujajo Rute.
Razmere so zimske. Prav nič tako, kot sva sklepala v udobju toplega doma in glej ga Pekota - en cepin je že bil za vsak slučaj, čisto nič slučajno, pa pristopni na mojih nogah. Napačna odločitev me kaznuje vsakokrat ko nisva v naročju skalnih grebenskih prehodov.
Prečenje na vrh Rigljice, ki je resnično slikovitih oblik, kmalu podaljšava še do Rušice, naše stare znanke. Do prvih spustov po vrvi se strogo drživa grebenske ostrine, pred nama pa sta le še Vrh nad Rudo in končni cilj prečenja Frdamane police. Občasno postaneva in opazujeva ostenje Frdamanih, kjer sva letošnje poletje plezala Šinkovo smer, a je pravo liniji le težko razbrati. Tam nekje - sva rekla in šla dalje. Spust v škrbino med Rušico in Vrhom nad Rudo je na celotni turi najbolj adrenalinski, prav tako prehod na prvi pogled zahtevno severno steno Vrha. Ponujalo se je več rešitev kako do vrha, na koncu pa sva obrala tisto, ki je ponujala najtežjo, a direktno rešitev. No saj vsi vemo, važna je pot, prava pot pa ni vedno najlažja.
Po spustu z Vrha nad Rudo sledi še pristop na vrh Frdamanih polic. Utrujenost na tem mestu že dela svoje, tako da sem Rousu priznal, da sem le malce utrujen in da se počutim kot, da bi rinil proti vrhu Everesta. Poznala se je tudi bolezen - a je bilo na koncu vse poplačano.
Nebeške barve se ponovijo, sonce gre v zaton, moja težava pa ostajajo pristopni čevlji. Korak za korak. Zaklela sva se, da je Kačji graben najin zadnji. Mogoče še enkrat za kakšno res grande course - in sanjamo naprej.
Tale greben je pa naslednji.
Snežna odeja vsepovsod, razen po skalah - hvala bogu.
The two of The Filthy Animals.
Rigljica in Rušica
Plezanje na Rigljico
Vrh Rigljice v ozadju, kjer sta vidna dva stolpiča.
Snežne zaplate.
V sklopu celotnega prečenja sva se tudi spuščala.
Rušica.
Pod vrhom Rigljice.
Vrh Rigljice.
Na grebenu proti Rušici.
Vrh nad Rudo in Frdamane police, kot ju gledaš po sestopu z Rušice.
Še zadnji pogled nazaj - vrh Rigljice.
Lahkotno plezanje po grebenu.
Dobra polica grebena je že za nama.
Vrh nad Rudo. Na vrh splezaš po dobro vidni osrednji grapi, ki je v spodnjem delu kar strma.
Nad škrbino med Rušico in Vrhom nad Rudo.
Z vrha Rušice nekaj časa poplezavaš navzdol, potem pa sledi neizogiben spust v škrbino.
Zadaj Kukova špica, desno severno ostenje Frdamanih polic.
Na severni steni Vrha nad Rudo.
Rušica.
Proti zadnjem abzajlu z Vrha nad Grudo.
Še zadnje poplezavanje na Frdamane police.
Pogled na celotni greben.
In kmalu bo konec ...
Frdamane police.
Svetloba, ki naju je pričakala na koncu je bila res nekaj čarobnega.
Uganite kdo?
Poznana kulisa.
Lahko noč.
Čestitam za to samotno divjo in dolgo grebensko turo, to je pravi raziskovalni alpinizem za vse, ki jih zanima kaj je za naslednjo škrbino ali vogalom.