»Antireklama« iz Miheličevega vodnika in neobiskanost smeri me je pritegnila , v smislu: »To pa moram iti pogledat!«. Pa sem šel skupaj z Anko. Naj potrdim, da je plezanje res elementarno, resnobno, skala v pretežni meri krušljiva, marsikje ji lahko brez težav dodamo pridevnik zelo, so tudi mesta, ki ti nad glavo grozeče visijo nalomljene skale, ki samo čakajo, da jih sila težnosti vrže dol v prepad, peskokopi itd. Da plezanje ne bo povsem lahko me je opozoril že uvodni, sicer kompaktni žlambor, katerega bi bilo najverjetneje lažje obvoziti desno po krušljivi grapi. Že v prvem raztežaju sva skupaj z Anko izgubila dobro uro. Nato je plezanje steklo, sva pa imela nemalo težav tako z nameščanjem varovanja še bolj pa z izbijanjem klinov in odstranjevanjem drugih varoval. Plezanje pa je bilo zaradi krušljive skale tudi nekoliko počasnejše kot sicer. Ure so neusmiljeno tekle in iz smeri sva zadnjih 10 metrov izplezala v trdi temi, s čelkami na glavah. Nato je sledilo še lahko mestoma zelo izpostavljeno nočno grebensko plezanje vse do stika z markirano potjo, ki vodi na sam vrh Križa oz. Koroške Rinke. Sledil je sestop v močnem deževju po zavarovani zelo zahtevni poti v smeri Ledin (do Okrešlja). Ker je bila čedalje bolj gosta megla, hkrati pa je padal močan dež kljub markacijam in oznakam za Okrešelj nisva uspela najti prave poti, ki bi naju privedla do Frischaufovega doma na Okrešlju. Večkrat sva naletela na več križišč markiranih in nemarkiranih poti brez oznak za Okrešelj, enkrat avstrijske markacije, drugič Knafeljčeve markacije, zato je pozno ponoči padla odločitev, da obrneva in sestopiva do Kranjske koče na Ledinah. Da je bila odločitev prava se je pokazalo kasneje, ko so bili vrhovi oblečeni še v bolj gosto meglo. Ura je bila okoli 03.30 ponoči, ko sva prispela do Kranjske koče na Ledinah. Nekajkrat potrkava in pozvoniva, neuspešno, potem pa v dežju sestopava dalje vsa premočena in premražena do planšarskega jezerca ob kateri stoji odrešilna gostilna (t.i. Gostišče ob planšarskem jezeru). Lastnik gostilne naju je nato s kombijem zapeljal preko Pavličevega sedla nazaj v Logarsko dolino do avta, še prej pa smo tri Čehe peljali v Železno Kaplo v Avstrijo. Domov sva tako prišla naslednji dan okoli 12.00 ure. O tem, kako utrujena in predvsem zaspana sva bila raje drugič.

Smer je torej ena sama resna plezarija, čeprav tehnični detajli ne sežejo do šeste stopnje. V smeri je veliko prečk, zato višino pridobivaš počasi. Smer je povsem neopremljena razen enega do dveh raztežajev, ki sta vsebinsko najtežja. Detajl v prečki je precej delikaten s slabim varovanjem. Nad rdečo lopo ob vznožju strmega dela stebra grozeče visijo nalomljene skale, nevaren pa je tudi začetek, saj začneš plezati v sami vpadnici globoke rdeče grape med Rinko in Križem. O tem, da je stena zelo krušljiva opozarja tudi alpinistični vodnik Logarska dolina, Zahodni del.

Edini podatek o smeri sem zasledil v prilogi PV 2010/12, da so slovenski alpinisti opravili nekaj težkih vzponov v poznih dvajsetih letih 20. stoletja (Miro in Janez Gregorin, Vinko Modec in Boris Režek), najtežja vzpona v tridesetih letih pa sta Modec in Režek opravila leta 1931 v Štajerski Rinki in leta 1933 v Križu (Vzhodni steber).

Zadnja slika, nato splezam še en, zadnji težak raztežaj v mraku, nato pade tema...