V četrtek me kliče Jurij, če imam ta vikend čas za kako turco. Nisem še imel nobenih konkretnih planov, pa tudi če bi imel, bi me alpinistično obarvan vikend verjetno premamil. Seveda takoj z veseljem zagrabim. Prvotno je bila v planu nočitev na Okrešlju in vsaj ena daljša ali zahtevnejša smer, no vsaj za tečajniško znanje in izkušnje. Ko se v petek slišiva, se plan spremeni zaradi bojazni slabih razmer v tem koncu. Tako bova poskusila preplezati Tumovo smer v Jerebici. Na pot se odpraviva malo pred pol peto uro zjutraj. Želiva štartati relativno zgodaj, saj bo tura kar dolga. Ob 6:20 se alpinistično opremljena odpraviva s Predela. Najdeva lovsko stezo, ki vodi proti najini smeri, a jo nekje na poti izgubiva in se prebijava po najprimernejši naravni poti proti vrhu Nemških glav in nato po grebenu proti Jerebici. Sneg je na začetku precej trden, nato pa se nama je začelo močneje udirati. Jaz sem imel zaradi slabše pripravljenosti težave že po kaki uri gaženja po snegu. Ker sva želela čim prej vstopiti v smer me Jurij ves čas bodri in vztrajno se prebijava proti vstopu v smer. V ozadju naju ves čas opazujeta gospoda Mangart in Jalovec, pred nama pa se v jutranjih žarkih razkazuje gospodična Jerebica. Vremenske razmere so fantastične, tudi veter se je za razliko od prejšnjih dni kar umiril. Po štirih urah prebijanja po sicer prekrasni mirni in neobljudeni pokrajini, naposled le prispeva ob vznožje grape. Pripraviva se na vzpon, se malo okrepčava in nekaj pred enajsto začneva plezati. Že na začetku postane zanimivo, saj se Jurij po ogledu, zaradi razmeroma težkega skoka, odloči obiti stenco v sredini grape po desni strani. Ko pride do zahtevnejšega dela naredi prvo sidrišče, me povaruje in nato nadaljuje s plezanjem. Za varovanje zabije nekaj klinov, uporabi skalna ušesa in frende. Med podiranjem sidrišča ugotovim, da je lahko izbijanje klinov kar zapleteno, sploh če nimaš pravega orodja. Pozabil sem si namreč priskrbeti kladivo in sem zato moral uporabiti kladivce na cepinu. Tako sem moral prvi klin pustiti že v začetnem sidrišču, saj nisva hotela izgubljati preveč časa. Na ravno pravih mestih je bilo tudi ledeno, tako da sva za plezanje poleg nekaj zatikanja lahko uporabljala tudi "pikanje". Po prvem in drugem zahtevnejšem raztežaju sledi precej lažjih. Po nekaterih sva lahko kar hodila, pri drugih je bilo potrebno še kakšno vmesno varovanje. Za "štant" sva dvakrat lahko uporabila kar ledne vijake, saj se je na primernih mestih led kar sam ponujal. Grapa se vmes razdeli in nadaljujeva desno, kot je opisano v vodničku. Spodaj se nama odpira pogled na dolino pod Mangartom, ki jo čez čas zasenči Jerebica. Pod vrhom naju čaka še en težji raztežaj, kjer si je ponovno potrebno kar precej pomagati tudi s cepini. Čaka naju le še 30 metrov po snegu do vrha grebena in še nekaj metrov do vrha. Jurij je že na grebenu obsijan z popoldanskimi oziroma bolj večernimi sončnimi žarki in me čaka, da podrem še zadnje sidrišče. Po šestih urah in pol plezanja naju zgoraj pričaka brezvetrje in čudovit razgled na vse strani. Pri krepčanju in ob zadovoljstvu, da nama je uspelo preplezati smer naju grejejo še eni zadnjih sončnih žarkov. Ko se okrepčava, se pripraviva na sestop. Na izbiro sva imela dve lažji varianti. Ena na slovensko stran, druga pa na italijansko. Odločila se bova na sedlu, kamor po zemljevidu vodi po vsaki strani planinska pot. Gora je bila ta dan samo najina. Ves čas ture sva stopala po neprehojenem snegu, na poti je bilo le nekaj gamsjih sledi. Pred sedlom se ob sončnem zahodu gora obarva v oranžno. Svojo drugo stran nama tako gospodična prikaže v še lepši luči. Midva nato nadaljujeva po italijanski strani, ker zgleda za sestop lažja. Pohitiva, da ujameva še čim več svetlobe. Na začetnih delih sestopava po zasneženih travnikih, nižje pa pristaneva v grapi potoka. Nekaj lažjih delov še preplezava, nato pa je bilo potrebno še nekaj slapov "odabzajlati". V trdi temi po dobrih treh urah sestopanja prispeva v dolino. Sedaj sva morala le še priti do avta. Hodiva po gozdni poti in iščeva cesto, da bi mogoče koga "uštopala". Avto sva namreč pustila na Predelu, sestopila pa sva blizu Rabeljskega jezera. Vedno več znakov kaže, da kolovoz vodi proti pravi cesti, v pravi smeri. Ko prideva na cesto naju pričaka klopca. Med krepčanjem in razmišljanjem kako do Predela, Jurij ustavi avto, ki pripelje mimo in prosi, če bi me lahko zapeljali gor. Ko razloži situacijo, prijazno privolijo. Hvaležno se peljem proti Predelu, ko prispemo se zahvalim in potrebno je bilo le še iti iskat Jurija in opremo. Zaradi dolge in kar naporne ture skleneva, da nama bo en dan dovolj in se odpraviva nazaj proti Ljubljani. Avtor besedila: Peter

Jerebica

Spodaj zmrznjeno Rabeljsko jezero

Mangart levo in Jalovec desno

Mangart

Jalovec skrajno levo

Mangart

Vrh Jerebice

Boško Naumov, 09.03.2015, 20:35
Tale Jurij je pa zadnje čase čist divji. Pa je že mal kazalo da se bo umiril in 'zresnil'.
Nore fotke. Spet čestitke obema.

Luka Pavlovčič, 09.03.2015, 21:19
Kera ideja! Hudi, lepi, divji konci. Čestitam!