Sence so padle, kot posekane jelke se razlivajo po drobirju neskončnega časa. Odsevajo življenje na robu mogočnih sten, ki so svinčeno hladne, razjedene od vsemogočne narave. Tam nekje je cilj, trenutek sreče, ki bo na koncu pozabljen, a ostala bo pot, ki me bo osvobajala do poslednjega dne.

Na razpotju zaželimo srečo še dvema plezalcema, ki sta namenjena v oddaljeni del ostenja Šit. Vem, da se nižje v dolini bohoti neizmerna lepota teh krajev, zato se še enkrat uzrem, obstanem in vdihnem srečo v mozaiku popolnosti. Ta trenutek me spremlja še danes, pa ni bil edini tistega polnega dne.

Samo korak, da občutiš vso veličino in moč stene, ki se zveličavno dviga nad tvojo majhnostjo. Žareča krogla večnosti in stena sta si kot brat in sestra, vedno v boju za naklonjenost in prevlado, a na koncu sobivata v popolnosti. Mi si vedno želimo slehernega. In to popolnost smo doživeli tistega dne, v steni Šit pod mogočno goro.

Logični prehodi, ki kot žila življenja povezujejo naš cilj in sedanjost, se vrstijo eden za drugim. Pa vendar, človek si zna od časa do časa otežiti življenje in se na koncu spozna v lastni neumnosti. Nič za to, opazujemo mojstrovino in vzdihljaje Jurija, na koncu pa še sam doživim popolno srečo, ko nad veliko globino razvozlam odkrito šestico+. Po pravici povedano, bi v tistem trenutko neizmernega zadovoljstva z lahkoto zaključil dan in se spustil ob vznožje stene z mislijo ... je lahko še bolje? Prehajamo v lažji svet - ma ja, kamenje se proži in vali kot v kakšni arkadni igri, kjer ti sicer postrežejo s pravljičnimi tremi življenji, ker smo tu in sedaj, pa previdno čuvamo enega in edinega.
Velika gora na desni izginja, siva prevleka ob bobneju bližajoče se vihre, polzi preko grebenov. Srečno srečni, stisnjeni ob previse stene, se nemo spogledujemo, le redko kdo kaj reče, pripomni. Stena se prepusti sleherni kaplji in okoli nas oblikuje pravcati zabaviščni vodni park. Prav nič zabavno ni padajoče kamenje, ki se kot morski pes pomeša med slapove padajoče vode. Njih ogriz bi bil boleč, lahko tudi usoden. Izkušnja dobrodošla, kri mirna - čakajoč na razvedritev, ki ni bila več daleč, se odločimo nadaljevati na rob stene, čeprav je sprva kazalo na opustitev načrtov in spust v dolino. Bomo pač poskusili naslednjič, ko bo milost narave dana.

Tokrat je vse prvič. Nevihta in tipanje mokrega apnenca, ki za čudo mirno sprejema naš dotik in nam omogoča, da napredujemo do s soncem obsijanega zadnjega dela stene. Najtežje naj bi bilo že za nami, zato je duh sproščen in morala dobra.
"Ne more bit več veliko do roba?", se po dolgih urah v steni vse večkrat oglaša naša volja.
"Po tem kaminu mamo samo še cug ali dva, pa smo čez!" v želji, da je vsega že enkrat konec, s Tanjo pokopavava dolge minute čakanja, ko se Jurij muči z ozkim kaminom. Raztežaj je zahteven in terja zbrano plezanje, prava manifestacija uporabe raznovrstnih varoval. Še en trenutek sreče, ko izplezam. Jurij je vidno utrujen, pa kaj ne bi bil, ko je v navezi enakovreden le samemu sebi. Kasneje prizna utrujenost, meni pa prija vloga tečajnika - ampak.

Najdaljši dan v letu se počasi staplja z nočjo, ko izplezamo na zelenico, ki jo prekinja siva skala. Verjetno pod močnimi vtisi, ki smo jih zbirali preko stene, in ki le še nemo pozdravlja lunin svit, ne zmoremo niti skupne fotografije. Stiska roke in izraza hvaležnosti, pa ne pokoplje niti dolg greben in sestop v dolino, ki nas je spremljal v zgodnje jutranje ure.

In hvala pr'jatlu - dobroti izgubljenih duš.

Čarobni pogled v dolino Tamar.

Steno Šit sonce obsije šele sredi dneva ... če jo.

Pred vstopom v steno.

Raztežaji so dolgi in lepi.

V kaminu.

Tik pod vrhom stene. Tamar je že v senci in kmalu ga bo objela noč.

Mangart.

Ponce.

Peter Janežič, 02.07.2013, 17:04
... moj manifest smeri Herlec-Kočevar v Šitah

Boris Berce, 04.07.2013, 11:46
Pa kje si ti hodu, ko smo pripravljali zbornik 40 let ČAO - kakšen literarni talent! Vsaka urednica bi te koj posvojila.

Uroš Bajec, 08.07.2013, 16:50
ua, to je bilo že skoraj metafizično doživetje! Lepo napisano