Pakla
Končno je napočil čas za obisk slavne Paklenice. Pričakam druščino na dogovorjenem placu zmečemo stvari v kombi in gremo. Po nekem času ko se že peljemo vpraša Matjaž ''A maš osebno?'' '' Ja valda mam. Čak bom vseeno pogledal. Bančna, zdravstvena, planinska,… osebna? Aaaa… nimam je.'' Še dobr, da smo bili na obvoznici in skočimo domov ponjo. Dež pa lije kot iz škafa. Končno nato nadaljujemo pot. Čas hitro mineva ob poštenem boju Jurifa za kavo in ob zanimivih temah. Končno prispemo do kampa Vesna. Hitro se lotimo s postavljanjem šotorov, komarji pa pikajo za popizdit. Zvečer nato Miha vsakemu tečajcu dodeli mentorja. Meni je dodelil Tadeja. Ok! Ne poznam ga ravno dvakrat sem ga videl. Dogovoriva se da zjutraj ob sedmih kreneva. Bo borem spancu pozajtrkujem in kreneva. Katero pa greva? Greva Denajo. A je težka. Baje je lepa. Ok! Pravim, sam da ni pretežka. Kolk pa je ocena? 5b. Hmm, ok bom probal. Končno jo najdeva, se pripraviva za plezanje in greva. Tadej prvi in nato jaz za njim. No sej gre si rečem, prov lepa je. Tako, da prideva na vrh dokaj hitro in zanesljivo. Katero greva pa zdaj? Brid za veliki Čekič. Tadej pokaže smer. Ok sej ne zgleda od daleč kot nek bav bav. Čakava da prideva na vrsto med tem pa se prikaže naveza Uroša, Mihata in Tatkota. Končno sva na vrsti, prvi del ni delal nekih težav. Potem pa kot da bi se mi stemnilo pred očmi. To smer!!!? Prečenje je ocenjeno s 4a. Men pa deluje kot mission impossible. Ok. Spustita naju naprej hrvata. Najprej gre naprej Tadej. Potem pa sem že na vrsti jaz. Glpppp….Ok! Nimam kej, če sem rinu v to ne morem zdej rep stisnt pod noge. In grem prvo prečenje…bojujem se z svojo psiho. Stopov za noge ni, ravna platka, oprijem za roke je super a kaj ko je meter stran za platko čisti previs in prepad. Ne spustit zdej, drž….Mi podijo misli po glavi, če gre zdej kaj narobe boš zanihal par metrov pod previs…in pol boš v piz… Iz ozadja pa prileti komentar od Tatkota: ''Vili mama bi bila ponosna nate.'' ''??? Ej ne zajebavaj'' V ozadju pa smeh… Ok. Zdej sem čez…Uh Hvala bogu. Noge se mi še kar tresejo mal se pomirim in gremo naprej. V nadaljevanju pa nič obetavnejše zmanka moči in se usedem. Rabim počitek. Nato spet prečenje spet ista zgodba vendar vsaj odsekanega prepada ni spodaj. Vendar zato nič lažja. Končno pridem do štanta. Ok! Vsaj štant je zakon. Drevo sred stene!! Rabim nekaj časa, da se umirim in spijem nekaj vode. Nič morva it naprej. Tadej zažene in po parih metrih se ustavi. Napni! Ok! Fak, če ma on težave kakšne bom imel šele jaz. Nekako mu rata gre naprej spet po 2m ''Napni, da se malo spočijem.'' Jaz spodaj Ok! Spet se bom f…. ko bom jaz navrsti. Med tem časom pa slišim neko glasno grmenje. Na levi strani slišim kričanje ''Kamen!!'' Zagledam par 100m stran veliko gmoto, ki drvi po steni navzdol. Zavpijem tudi jaz na ves glas ''Kamen!!''. Pogledam nato navzdol, če je kaka naveza spodaj. Se oddahnem. ''Hvala bogu nobenga ni blo spodaj.'' ''Tadej si vidu skalo? Ne! Fak, sranje… zakolnem. Upam, da ne bo tukaj kaj letelo.'' Tadej nato napreduje in nekak mu rata priti do štanta. Zdej pa jaz. Pripravim se in akcija. Prvi del brez problema…se začudim kako to kva je blo pa tle prej problem vprašam Tadeja, se kar malo oddahnem. Ok! Jaz sem na topiča psiha naprej pa deluje mal drugač si mislim. Začenjam čutit utrujenost in nadaljujeva. Spet naprej ima Tadej težave. Ja ok! A tle v paklenici ni nobena ocena takšna kot piše v vodničku 3a my ass. Si mislim. Nekako pregurava do vrha. Že misliva, da sva na vrhu. In neljubo presenečenje. A ni še konec. Narediti sva morala še tri cuge, ki niso bili ravno lahki. Moja ocena 4c ali 5a. Kaj vem. Mislim sam še na to kdaj bo konec. Končno vrh. Razpre se lep razgled okolice. Trud je poplačan. Narediva še nekaj fotk in malo pojeva ter kreneva proti sestopu. Sestop pa kar traja in traja. Končno prideva v dolino in gledava steno kje sva lezla. ''Kva tle sem lezu. Vau. Tadej vsaka čast, da si vse cuge naprej zlezu.'' Mal se ohladiva v vodi in sam razmišljava o hrani pivu in morju. Končno prideva do morja se vrževa vanj in ''Uhhh kolk paše'' Prideva v kamp razmenjamo med seboj dogodivščine iz dneva in se že menimo kam bomo jutri šli. Gremo v Dingota na ribe in večer je minil kot bi mignil.
Nič drugi dan vstaneva ob 7ih. Počutim se čisto cikrnjeno pozajtrkujeva in se odpraviva. Vprašam Tadeja kam bova pa danes šla. Jaz bi šel kaj lahkega. Tadej omeni smer Zgrešeni. Ime mi ni nič kaj všeč. Potem pa še Karabore. Kaj dve smeri? Ej ne vem če bo šlo. A nebi šla uno smer zraven Danaje k je štirica. Tadej me malo postrani pogleda. Ok kukr rečeš ti že veš pravim. In se odpraviva proti smeri Karabore. Prideva do Karabore. Kaj to bova lezla?? Ne vem, ne vem. Vidim prusik za abzajl. Nč dobrga. Tadej pa pravi sej je Miha včeraj reku da je prvi del težak pol pa je štirica. Jaz pa Ok! No pa dejva. Se pripraviva, medtem drugi naši pridejo mimo in pravijo vau to gresta. Besede mi niso ble nič kaj po godu. Tadej štarta in takoj po parih metrih se ustavi. Se usede mal počiva, debatirava kako bi zlezu in na koncu mu nekako rata. Pride skozi prvi del nato naprej ni bilo nič kaj obetavnejše. Kam gre smer? Ja ne vem križajo se, nč grem kar tukaj ker zgleda mal bolj lahko. Končno zleze do štanta. Zdaj pa jaz. Pridem do prvega dela. Ne vidim kam bi prijel. Roke se mi začnejo trest, potem še noge. Ja nič primem se za komplet. Tudi za komplet se ne morem dolgo držati na tej rahlo previsni steni. Če se zdaj spustim bom pristal 2m spodaj pa bom moral še tisti del ko sem se nekako prematral čez, še enkrat plezat. Nekako se probam zapet za komplet ne gre in ne gre ne morem se zapet. Moči mi primankuje. Zagrabim koplet za pasom, da ga podaljšam in mi nekako rata zapet. ''Pi..a vsaj za nekaj je koristna trma. Ej kar ponov škripec, ker jaz ne vem če bom tle zlezu.'' Rečem Tadeju. Tedaj pa ''Pa za koplet se prim.'' ''Sej se držim oz. visim.'' Študiram kako bi zlezu, gledam in gledam. Kako je to Tadej zlezu, gledan, gledam nič pametnega ne vidim. Oprimki majhni vidim naprej 1 meter dober oprimk. Kako do njega prit? Zagrabim pri kompletu nek bogi oprimk nekako mi rata komplete odpet. Kričim stiskam vse moči iz sebe na vso moč držim in še zdaj ne vem kako mi je ratal priti čez. Se ustavim na primernem mestu, krvavim iz rok, nekje sem se porezal na skali…sploh me ne moti diham na ves glas v bistvo hrumim, teče od mene pot. In rečem. V tej skali sem pustil dobesedno svojo kri in znoj. Tadej pa odgovori mislim, da zdej res ne bo šel nobeden plezat to smer, ko bo vidu krvavo steno pa prusik in se mi smeji. No tukaj naprej je nekoliko boljše sam glede na to, da sem zgubil toliko moči mi je bilo vse naprej muka. Skala ostra noge bolijo nekako se plaziva ko prideva zadnji cug spet nek rahli previs. Spet se tle ustavim spet se vpenem v komplet. Med tem časom pa se naši že vračajo. Gledajo gor. Pomaham in rečem poglejte to štirico,… se smejijo in grejo naprej… Rečem Tadeju vsaj gužva ni na tej smerci. Le zakaj neki? Spet nekako z mukami in s pomočjo kompleta mi rata priti čez. Končno pridem do vrha, se oddahnem spočijem zadovoljen, da je konec. Oba zadovoljna, samo še abzajl. Po abzajlu čisto izmučena in zadovoljna stopava proti kampu z mislimi o pivi in morju. Srečno zaključen vikend, dobra družba, dobre preplezane smeri in vračanje domov. ČAO do naslednič…
Danaja
Tadej
Danaja
Pogled z vrha danaje
Poziranje:-)
Pogled z Danaje
Prečenje v Čekiću
Moja malenkost
Zadnji cug v čekiću
Na vrhu
Razgled1
Razgled2
Vau tle sva lezla
Vau tle sva lezla. V ozadju drevešček
Drevešček sredi stene:-)
Čekić prečenje
Z druge strani
Ohlajanje
Karabore
Prvi cug Karabore
Prvi cug Karabore
Hud prispevek, bere se kot prava kriminalka!
Bravo Vili, bravo TDV! :-)
Zgodba za oceno 5. Ampak TDV tole res ni v skladu s tistim, kar je Miha pisal mentorjem pred prihajajočo Paklo... Karabore ni petica! Z njo ima težave marsikateri plezalni veteran! No, važno da ste uživali. Vili, ti pa kar pogumno naprej.
Dober se bere Vili. Ti predlagam, da si tole shraniš, ko se boš enkrat čez to smer "sprehodil", boš kar pozabil, kako si prvič fajtal. TDVja moram pa vzeti v bran, ker sem jima sam predlagal to smer. 5b res ni realna ocena, spet pa ni 6a, kolikor je Vili tudi že plezal. Se mi zdi, da je še najtežje pri tej smeri, da jo je težko "prebrat" in potem si hitro narediš vse še za stopnjo težje.
6a kot sem plezal v Omišu se mi je zdela lažja in je bil samo en del težaven. Veliko je pri tem pripomoglo to, da sva bila utrujena iz prejšnega dneva. Veliko lažje bi jo splezala po moje, če bi šla spočita plezat. Itak pa sva se s Tadejem skupaj odločila katero greva plezat, kar pa iz teksta mogoče ni ravno razvidno. Sem zdaj čist zadovoljen, da sva jo šla plezat:-) čeprav me še danes vse boli.