S Petrom sva bla hitro zmenjena - jaz objavim slikce in besedilo, ti pa napišeš prispevek in tako je nastalo spodnje besedilo izpod peresa mladega, nadobudnega plezalca:

Petek popoldne je, tam nekje na rondoju Tomačevo, ko zarohni moj iFonček. Jurij tuki. Opa, tole obeta, si mislim v glavi in istočasno vsaj tisti momemnt vem, da jutri ne bom mogel nikamor plezat, pa se je na koncu le obrnilo drugače – v nepozaben dan v Logarski dolini, v sami Klemenči peči. Naslednji dan seveda.

Z Jurijem nekako uskladivo uro odhoda, jutranjo kavo pa si privoščiva v Lučah, v neki obcestni krajevni oštariji. Klasika. Ob šanku že nekaj t'pravih starih descov, eni s kofetom, večina pa z zeleno flaško. Midva vseen ostaneva pri mehkih drogah, kapučin in ena s smetano za našega novopečenega AI

Še na skret pravim, da ne bo teklo sred stene. »Keln'rca! plačam.» In greva.

Srečanje z vaškim utripom, tu sredi nikjer, vseeno pusti pečat, ko premlevava kaj želi povedati napis na steni gostilne: «Križ nositi ni težko, babo prenašat je hudo!» - Naloživa vsak svoj križ, vesela da babe so doma in v breg pod steno greva. Dob'r zgleda tale pečka, še sreča, da ni poletne vročine, ker po moje mora bit pasje vroče, ko stena, kot leča združuje sleherni sončni žarek.

Ne mudi se nama kaj dosti, saj je stena še precej mokra in solzava. Malo desno, malo levo, tu – tu greva, izgleda kot plata ob zajedi. Bolj ko gledava in iščeva zajede, bolj se mi dozdeva, da ne vem kaj zajeda. Skica je prepognjena šestkrat. Najin cilj so Vesele nogice, pač ena šestica, vesela šestica.

Zapluživa v smer. Ker sem lepo vzgojen, dam prednost Juriju, da leze naprej in naprej, še naprej ... dokler se zadeva ne ustavi. «Peter, maš kakšen klin?» «Mam. V avtu. Grem iskat?» V bistvu je bil prvi detajl smeri res gnil do konca, pa se odločiva, da obrneva – manevrčki, pa to. Dol sva.

Jurij ni čisto prepričan, da sva rinila v pravo smer, tisto na skici. In res. Nisva bila v smeri Vesele nogice, ampak v Paranoik (VII+). Nič paranoična, končno sva v pravi smeri, cug za cug, čisto do vrha. Ura je pet do petih, torej sva krimpala celih pet ur. Res da razmere v steni niso bile idealne, vreme se je spreminjalo z minute v minuto – a naveza je bila trdna, odločna in tudi malo zajebantska na trenutke.

Čez sva! Klasične sardele, konska salama, klic domu, da bom pozen, ampak to je pa že moja zgodba...