S Tanjo sva šla plezat v Vipavo, misleč, da bo toplo. Prvi raztežaj je malo nohtalo in zeblo, potem pa sva se postopoma ogrela in je šlo. Raztežaj za raztežajem sva lepo počasi napredovala vse do vrha smeri. Smer sva si izbrala, ko sva prišla do cerkvice Sv. Miklavža (domačini ji rečejo sveti Miklav) od koder je lep razgled na okoliške stene. V oči mi je takoj padla velika pokončna plošča, ki je dajala videz kompaktnosti, pa tudi sicer je bilo videti, da stena ni pretirano poraščena z vipavsko bujno vegetacijo. Ko sva prišla pod steno, še zlasti pa potem, ko sem se lotil prvega raztežaja sem ugotovil, da smer zahteva veliko mero previdnosti in občutka. Veliko je skrotja, veliko je majavega skalovja, zato je potrebna res velika previdnost. V smeri ni bilo niti enega klina, zato sva morala skozi celotno smer nameščati svoja varovala. Smer predstavlja dober trening pred prihajajočo plezalno sezono.

Pogled na najino platasto steno, od blizu ni tako zelo hudo

Cerkvica sv. Miklavža

Dostop je kar siten in strm, potke ni!

Prvi raztežaj - začneš po skrotju, nato pa se smer postavi pokonci.

Ta dan je bilo v okoliških stenah kar nekaj navez Vipavskega alpinističnega odseka.

Tanji je šlo zelo dobro. Le mrzlo ji je bilo.

Razgledi čudoviti - kot vedno je tod zelo lepo.

Pogled s smeri na sosednje stene.

Cerkvica sv. Miklavža s ptičje perspektive

Iz uro v uro je bilo več sončka, pa tudi hladnega vetra.

Nekje na sredini smeri oz. malo više.

Nekoliko pod vrhom.

Na vrhu - juhej

In potem precej doooolg sestop.