Hmm...bila je to nova izkušnja in spoznanje, da v steno res ne moreš peljati vsakogar, pa čeprav si kot vodja naveze odlično pripravljen. In tako smo našega dragega Smaila le spravili čez smer pa čeprav pozno ponoči. Hvala Luki in Saši, navezi iz sosednje Wisiakove smeri za pomoč in ekipi v dolini za skrb in kišto piva, ki nas je čakal pred vrati Šlajmarjevega doma.

Sicer je to lepa, predvsem pa zelo slikovita smer. Vem, da bom vanjo še kdaj vstopil. Kdaj? Kaj pa vem...takrat, ko me bo zopet poklicala in dejala: Jurij, pridi, zopet je čas, da se ponovno srečava. Soplezalca, ki bo šel s teboj pa opozori, da z menoj ni heca. In zapomni si, v tuje goste ne moreš vabiti vsakogar in tako sva se poslovila...

Noč pa je bila zelo lepa, nebo pa posuto z nešteto zvezdicami, ki so nam kazale pot ven iz Stene in nam omogočile varen sestop v dolino. In tako se je pustolovščina srečno končala.