Kandersteg Challenge 2013

Stena Breitwangflue na levi in Kandersteg v dolini

Tulišče Eptingen. Robert Jasper se ogreva v Spidermanu (D13)...Ko smo z Robertom obiskali njegovo trening luknjo, je ta smrdela po gnojnici. V kombinaciji z blatom na tleh in Robertovim virtuoznim plezanjem nad njim, se mi je dobro vtisnila v spomin. Kako domače...

Markus Stofer jo maha proti Balmhornu

Vzpon proti grebenu, v ozadju Balmhorn.

Po poledenelem razu sva nadaljevala proti vrhu. Markus s srenači, jaz brez. Bilo je napeto.

Imel sem precej težav s sledenjem Markusu. Po zelo bolečem padcu na rit v decembru, sedeti nisem mogel, hodil pa tudi praktično nisem. Temu primerna je bila tudi moja kondicija, ni je bilo... Smučala sva osončeno desno flanko.

Balmhorn 3699m. V ozadju Matterhorn in ostala druščina.

Če je verjeti Markusu, se nekje na tej fotki skriva Eiger.

The Flanka v sosednjo dolino. 1200 spusta na pomrznjeni podlagi, od 40-44 st. naklonine

Presežek...

z razgledom. V ozadju Mont Blanc.

Sledilo je še 1100m lažjega spusta do turistične vasice Leukerbad. Ker sva bila prepozna za povratek z gondolo + platojsko prečenje, sva se v Kandersteg vrnila z busom in vlakom.

Tulišče Ueschinen

...Tukaj je danes vrglo okoli 1/2 metra snega. Totalna zimska pravljica. V njej smo uživali, ko smo s smučmi dobro uro gazili do drajtulišča nad mestom. Fantje so pod previsno, z neštetimi svečkami in svečami ovešeno steno zakurili ogenj, Dušič je v bučki serviral mate, zraven pa smo poslušali melodijo tanga. In potem smo se zagnali v izvrsten previs. Meni je uspelo z zadnjimi atomi moči posajtati M9. Fajtal sem res čisto do konca in na vrhu krulil od veselja....

Nesty ga tula

...Pogled skozi okno apartmaja v Kanderstegu je razkrival sveže pobeljeno, pravljično deželo. Vse je bilo čisto, intaktno. Za razliko od interierov, kjer so se piksne in ostala krama valjali povsod, je bilo zunaj vse pospravljeno in pripravljeno za zimsko rajanje. Tekaške steze, sankališča in smučišča, nešteti ledni slapovi, očarljivo zamrznjena jezera ter številni vršaci, lične hišice, apartmaji in hoteli ter brezskrbni turisti, so ustvarili posebno vzdušje. Kot da se je tukaj čas ustavil…

Duško in njegova hrenovka. Mjami

Ker se je ohladilo, so stalaktiti rasli kot gobe po dežju

Duško na vrhu devetke

Slapovi nad Kanderstegom

...Te dni je tukaj mraz. Ko sem se včeraj sprehodil do Oeschinenseeja, lociranega dobro uro hoje navkreber po sankališču, ki se izteče za našo hišo, sem na slabih 1600m višine dobesedno zagledal mraz in potem vanj še vstopil. Nad zamrznjenim jezerom, pokritim s snežno oddejo, obkroženim z navpičnimi stenami in na njih pritrjenemi ledenimi slapovi ter nad vsem tem zasneženimi in z ledeniki okrašenimi pobočji številnih, cez 3500m visokih hornov, se je vila skrivnostna meglica. Vanjo sem se spustil s hotela, nameščenega nekoliko nad obrežjem jezera. Preden sem stopil na pomrznjena, povsem vodoravna tla, sem fotografiral nepremično silhueto, sredi ledu stoječega ribiča. S smučmi sem zakorakal na ledeno skorjo ter začel slediti neskončni sledi, ki se je vila na drugo stran, vse do mogočnega in navpičnega, večkrat prekinjenega ledenega slapu, v katerem je edina smer poimenovana NIN (Tribute to Trent Reznor). Zaradi neznosnega mrazu sem palice zgolj vlekel za sabo, saj sem se predvsem ukvarjal s prezeblimi prsti na rokah, ki sem jih v pretankih rokavicah stiskal v pest. Čudil sem se stanju sledi, ki je kljub mrazu sem in tja pokazala plundrast led. Ko sem stopal na to še vedno človeka nosno podlago, se je lepljiva brozga na mojih smučeh, z vsakim korakom odebeljila. Zgoščena tekočina je z ločitvijo od podlage v trenutku zmrznila. Zazdelo se mi je, da imam na noge pritrjene uteži. Želje, da bi nadaljeval v smeri proti smeri NIN nisem več imel,.

zato sem težke noge obrnil v nasprotno smer in odšel nazaj na manj strašljivo nabrežje...

Stena Breitwangfluea na levi je zasedena...

zato zavijeva nazaj na desno.

Smer Tsunamix nad Markusom

Precej tehničnoraziskovalna tulaža po mikro poličkah in luknjicah....Danes sva z Markusim štartala ob 6:30. V sneženju sva se z avtom odpeljala do strme gozdne ceste ter s smučmi nadaljevala po njej, vse do snežnega pobočja pod mogočno skalno bariero, oplemeniteno s številnimi ledenimi trakovi, svečami in stalaktiti. Plezalni gojzerji nameščeni na dnu težkega nahrbtnika, so se mi zažirali v ledja. Stopnjujočo bolečino sem najprej ignoriral. Kljub mrazu mi je pri vzpenjanju postalo vroče. Slekel sem se do majice, GTX hlačnice povsem odpel, spustil naramnice pod pas, si zadegal neroden nahrbtnik nazaj na hrbet ter si križ oblazinil z zloženo jakno. Markusa sem ujel šele dobro uro kasneje, pod previsno steno na levi. Trenutni Eigerjev hitrostni rekorder, je s soplezalcem že zasedel najino željeno smer. Snemalec jima je ves čas sledil z dolgim teleobjektivom, midva pa sva se prestavila bolj desno. Po lednem uvodu v Tsunamixu, sem se lotil skalnega raztežaja. Po delikatni in tehnično zahtevni, rahlo previsni plošči, sem prilezel do zadnjega svedra, vse do manjkajocega ledu, ko mi je odneslo cepine. Po padcu sem se moral precej zbrati, da sem splezal še do oddaljenega štanta, do katerega sta prvopristopnika zlezla po ledu...

...Čez naslednji raztežaj se je Markus na vse mogoce načine prebijal celo vecnost. Ves čas je snežilo, mraz ni popuščal. Ko je cepin zabil v nalepljeno gmoto ledu, se je vse skupaj odtrgalo. Padajoč led mi je obdelal mišico na nadlahti in brado. Zaradi bolečine sem Markusov padec s težavo zadržal, njemu pa je za nameček cepin odtrgalo iz prusika, na katerega je bil pripet. Skupaj s kosi ledu je poletel proti dnu stene. Markus je z mojim cepinom nadaljeval do zgornjega štanta. Čas za vzpon se je iztekel, pa tudi sicer zaradi bolečin in drhtenja s plezanjem ne bi mogel nadaljevati. Na gozdni cesti sva bila spet v temi. Tokrat sva sestopala.

Pogled proti Daniju Arnoldu s soplezalcem v slapu Crack Baby (desno spodaj). Pol ure kasneje se je stemnilo. Večino zahtevnega slapu v zahtevnih razmerah sta splezala s čelkami.

Saas Fee. Zunaj sonček...

v garaži tekma. ...Dva dni smo viseli v avtomobilski garaži, sredi pobeljenih in s soncem ožarjenih hribov. Bilo je absurdno, odtujeno in smešno. Kot podganji laboratorij, tokrat z ljudmi...

The Ekipa. Na zdravje!