No, pa se mi je izpolnila še ena želja. S Sašotom (Akademski AO) sva šla v soboto splezat v Veliki Draški vrh smer DKV (Dolar-Kilar-Vavken), da bi se na lastne prste in plezalke prepričala, če je res tako lepa kot pravijo. Govorice o lepoti vsekakor držijo, zna pa v kakšnem detajlu tudi pokazat zobe. V Krmo sva prišla že v petek, pod zvezdnatim nebom zvrnila ene par pirčkov, se naspala na svežem zraku in zjutraj oba oborožena z veliko željo in dobro voljo kar odletela pod steno. Smer ponuja zelo raznoliko plezanje vselej v kompaktni skali, preseneti te z zanimivimi stojišči in te vseskozi navdušuje z osupljivo izpostavljenostjo. Ker je bil dan lep in dolg, sva skočila še na vrh, se najedla pršuta in se nato med ovcami, gamsi, svizci in miškami ter številnimi gorskimi cvetlicami vseh barv in oblik počasi prebila nazaj v Krmo. Nepozabno je bilo.

Prespala sva v Krmi, vstala nekaj pred šesto, ko so že prihajali prvi avtomobili iz Ljubljane in se okoli pol sedmih odpravila proti steni.

Na dostopu se kar primerno ogreješ.

Smer te pričaka visoka, strma in v senci.

Nad razgledi se ne gre pritoževati.

Nekdo nama je že naredu štant, tako da se lahko kar lotiva plezarije.

Stena je zračna ...

... detajli pa pasji.

Tejle petki bi kak plusek prav lepo pristajal.

Samo poglej ga ti, kako je vesel!

cik cak čez čudovite kompaktne plošče

Lepe modre rožice. Naj nekdo napiše, katere so, da se ne bom jaz javno osramotil.

Osvojila sva tudi vrh, kot se spodobi, potem pa naju je čakal zelooo dolg a tudi izredno lep sestop.