Matterhorn
Čeprav je danes pomemben praznik, se ga ne bom napil, ampak bom raje napisal štorijo o plezanju.
Prejšnji teden sva šla z Grmo (Andrej Grmovšek) na mejo med Italijo in Švico, v severno steno Matterhorna in zlezla eno smer. Nameravala sva splezati smer Piola-Steiner v steni imenovani Zmuttov nos, a sva plezalni cilj med plezanjem spremenila. V sredo sva okoli pol štirih štartala iz koče Hörnli, z opremo za tri bivake. V spodnjem, pretežno lednem delu, visokem cca 800m, je mene že na vstopu v roko zadel konkreten kamen, a sva vseeno nadaljevala. V tem delu so naju, poleg težkih nahrbtnikov, nespodobno izčrpali predvsem številni raztežaji trdega ledeniškega ledu. Okoli 14:30 je Grma že plezal prvi skalni raztežaj na slabih 4000m, a ker ustrezen borben duh, ki v danih razmerah, z dano (slabo) aklimatiziranostjo, ob dani (veliki) resnosti nadaljevanja smeri, ni bil prisoten, sva obrnila ter po platastem ledišču pod Zmuttovo steno splezala še tri raztežaje ter v stiku stene in ledišča, na praktično edinem primernem mestu, relativno udobno in varno bivakirala. Naslednji dan sva po platah prečila desno na Zmuttov raz ter po njem nadaljevala proti vrhu. Ta dan sva bila deležna sicer tehnično manj zahtevne, a delikatne in podrte pleze, predvsem pa sva testirala srčno-pljučne funkcije lastnih interierov. Dobro sva se nadihala redkega zraka in drugič bivakirala spet na edinem udobnem mestu, cca 200m pod vrhom. Tretji dan sva splezala na vrh ter z njega sestopila do bivaka Solvay na grebenu Hörnli. Zadnji dan sva s sestopom nadaljevala ter za konec odsmučala iz Švice do najinega mobilnega bivaka, parkiranega v Cervinii v Italiji. Izlet je bil zelo dolg, zelo naporen, kot običajno poučen, a kljub vsemu tudi lep.