Z Maretom in Vukom smo se spravili na Sternspitze v Avstriji. Od izvoza z avtoceste je zelo blizu ampak mi smo se odločili, da nataknemo ketne in poskušamo priti še malce višje. No, ko vidiš lokalne turne smučarje, kako parkirajo avto in raztovarjajo smučke tam, kjer ti natikaš ketne, da bi šel še malce višje, bi se ti moralo zdeti malce sumljivo ampak mi smo bili optimisti. Da skrajšam zgodbo - splačalo se ni Rezultat so bile strgane ketne pa kaka ura zamude pa še nobene punce nismo imeli v avtu. Ko sem nazadnje obtičal z avtom v snegu v Krmi je bil traktor takoj tam, da nas je rešil - s tremi bejbami v avtu je to čisto druga zgodba

Sternspitze je pa kar lušten hrib z zelo lepo vršnjo flanko, do nje se pa prebijaš čez bodečo žico, s katero so ograjeni pašniki. Tudi dol smučaš en lep del poti po eni cesti, ki je na nekaterih bolj izpostavljenih delih zavarovana z - bodečo žico. Kot eno tako mini avstrijsko koncentracijsko taborišče, po mojem je Fritzl tam rad smučal.

Sicer pa smuka z vrha spremenljiva, včasih malce zoprna skorja, včasih pršič, stalnica pa je: užitek! Za na konec pa naju je Vuk z Maretom povabil na kuhano vino, ker sva oba z Marerom doma pozabila denarnici. Naključje?

Tokrat se oblak 666 ni pojavil nad nami. Namesto tega smo imeli sonček.

Levo zgoraj pa bodeča žica.

Mare je pse namazal z grafitom in so smučke letele kot nore.

Koča je bila odprta. Ampak tudi obdana z bodečo žico.

Tole izgleda kot vrh, ampak ni. Ko prideš na vrh tega kuclja...

... zagledaš pravi vrh tam na levi. Seveda z obveznim avstrijskim križem.

Vuk si ogleduje teren...

... ki sploh ne izgleda tako švoh...

... spodaj pa naši zasledovalci

Na vrhu

Tukaj se sploh ne nasmihva ampak imava samo pomrznjene face. Na vrhu so nam takole pomrznile in smo bili do avta taki.

Tudi Mareta je na vrhu zeblo pa sem vseeno snel rokavice in naredil še eno fotko.

Za konec pa nam je ostalo samo še tole.