V torek sem šel obujat skoraj natančnih sedem let stare spomine na vzpon s Tinetom Cudrom v Črnem grabnu. Od tistega vzpona mi je najbolj ostal v spominu cepin, ki mi je z vrha smeri odletel v poden. Slednja nevšečnost je bila dovolj velik motiv, da sem poleti graben še enkrat obiskal sam. Ko sem splezal najtežji raztežaj, sem pod sabo zagledal pogrešan cepin in se z vrvjo spustil do njega. Le ta je zimo preživel v presenetljivo dobrem stanju.
Tokrat sem v smer odšel brez vrvi, sem pa zato cepine pripel na elastične trakove. Kljub tretjemu obisku me je presenetila delikatnost smeri predvsem nad najtežjim raztežajem. Bolj ali manj ves čas vzpona sem pod snegom iskal uporabne haklce za cepine in dereze. Sprostil sem se šele na vrhu, ob čudovitem sončnem zahodu.

Pa srečno!

Graben pa tak,

s pogledom na

težko in

razgibano.

Tole je že bilo

to pa še bo.

Kočna

Za tole rabte dober tajming,

za to pa dve lati,

pa fotoaparat.