Ko sem si za silo opomogel od teh prazničnih požrtij sem se spravil še malce v hribe. Ker se med prazniki ne spodobi zgodaj vstajat, sem šel popoldne kar po Maretovih stopinjah na Mojstrovko, počakal na vrhu do sončnega zahoda, ki je postregel s čudovitimi panoramami, potem pa še z zadnjo svetlobo odsmučal do avta čez Plaz.

V Drevesnico - spihano in trdo, ne preveč fino za smučanje

Vrh mi je pustil samo zame. Zgoraj pa tak mir in spokojnost, čas se kar ustavi.

Sončni zahod. Čas je, da se vrnem nazaj...