ČAO - Avstrijska mišelovka

Niko Tivadar | 21.01.2018

Avstrijska mišelovka

Smer: Poskus vzpona po Avstrijski grapi (III/2, 350m, 35-45°) v severni steni Velikega vrha (Košuta)

Plezali: Jurij Rous (vodja), Irena Kranjec, Niko Tivadar

Jutro nad Ljubeljem, pogled proti Begunjski Vrtači.

V nedeljo, 21. januarja 2018, smo se na šolsko zimsko turo z mentorjem v hribe podali tečajnika Irena in Niko ter mentor Jurij Rous, inštruktor alpinizma. Jurij sicer ni bil moj dodeljen mentor, a me je vsled bolezni mojega mentorja (Jemčka) brez obotavljanja vzel na turo.

Načrtovanje ture se je pričelo že v četrtek zvečer, po vrnitvi Jurija in tečajnika Petra Novaka z Brane (kjer sta preplezala Domžalsko- v vzponu in Bosovo grapo v sestopu), in kaj kmalu smo zožili izbiro na Juriju ljubše neobljudene kraje in smeri. Končna odločitev je sicer padla šele v soboto zvečer – poskusimo v severnem ostenju Košute – krajša, strma grapa s krajšim dostopom ter z možnostjo alternativnega sestopa na južno stran (Kofce).

Po ekspresnem zboru v Šmartnem ob 5.30 zjutraj smo se še bolj ekspresno zapeljali do parkirišča pod Karavlo Koren, kjer smo turo tudi pričeli. Jutro ni bilo mrzlo, saj se je temperatura gibala okoli ledišča, a je bil napovedan lep in vetroven dan z obilo severnika. Sprva v soju čelnih svetilk, nato pa v pričakovanju svita, smo po markirani poti proti Hajneževemu sedlu zagrizli v strmino nad Ljubeljem.

Naši upi o krajšem pristopu in eni izmed težjih, krajših grap na skrajnem zahodu pogorja so se razblinili ob prvem svitu, saj so prav vse grape letos bile zelo skopo obdarjene s snegom. Najbrž so manjko sončnega sevanja na tej strani in močni severni vetrovi poskrbeli, da se je gora sproti otresala snega. Preostalo nam ni drugega, kakor da v upanju na ugodnejše pogoje nadaljujemo z vzponom proti Hajneževemu sedlu. Jurij: »Prontarska ali pa Dolinarjeva morata biti v boljšem stanju!«

Na Hajneževem sedlu, pogled proti severni steni Velikega Vrha (Košuta).

Na Hajneževem sedlu.

Pogled proti avstrijski strani, v ozadju Kladivo.

Razočaranju je sledilo novo razočaranje – grape so zelo kopne in z ogromnimi skoki. Odločili smo se za rezerven plan, za eno lažjih grap v tem ostenju, ki bi zaradi manjše naklonine morala biti v dobrem stanju. Pogled iz sedla je potrdil naše domneve. Avstrijska grapa torej!

Pričeli smo s spustom s Hajneževega sedla na avstrijsko stran, kjer so bile lavinske razmere precej slabše kot na naši strani. Sneg je bil precej kložast in ga ni bilo za podcenjevati, zato smo se držali roba stene in ob prvi priložnosti prečili v manjšo, neimenovano grapo (dva ledna skoka), ki nas je pripeljala nad višji plato. Snežni plato nad samo grapo je bil zelo kložast (in je počil pod našo težo), zato smo – z olajšanjem – sprva po liniji manjšega grebenčka in nato višje v smeri vzhoda prečili nekaj večjih plaznic, kjer je bil sneg odličen.

Vzpon po sami grapi je bil zelo slikovit, predvsem zaradi gorskega vzdušja, ki ga je pričarala globoka in relativno ozka grapa. Sicer sneg ni bil ravno predelan in se je ob vmesnih skokih občasno rad preglobo mlel pod nogami, a to ni moglo pokvariti vzdušja! Za dodatno veselje je bil v smeri tudi krajši ledni odsek, kjer smo (dobesedno) vriskali od veselja. Vreme (krasno modro nebo) nam je izvrstno služilo in tudi vetra ni bilo čutiti.

Pogled s sedla na Avstrijsko grapo - naš cilj

Irena med plezanjem neimenovane grape v spodnjem delu ostenja.

Prečenje snežnih pobočjih ob krajni poči nad dostopno grapo.

Pogled na vstop Avstrijske grape.

Začetek Avstrijske grape.

Pogled navzdol.

V zgornjem delu grape je bilo že moč videti potencialno problematično mesto – kopen skalni skok iz rumene skale s slabo ledeno svečo, vendar sem sam še optimistično računal na obvoz: »Kresal piše, da so obvozi povsod. Tam na desno izgleda kot potka, ki vodi do rampice – poglej!«. In kot da za en dan ne bi bilo že dovolj razočaranj je kaj kmalu sledilo še eno – rampe ni, skala je ograbno krušljiva, prav tako ni ledu. K sreči je bilo v votlini pod ledeno svečo dovolj prosta za udobno stojišče. Jurij prvič zabije jeseničana, sam pripravim varovanje in Juriju podam dodatno varovalno opremo (frende). Zaradi varovanje iz votline sam nisem bil priča plezanju (k sreči je bila akustika odlična), zato prepustim opis Juriju:

»Po ureditvi sidrišča v imenitni votlini pod skokom, s katerega so visele dolge ledene sveče, se previdno lotim skalnega skoka na desni strani te votline, kije bil poprhan s snegom. Hiter pogled na njega nam je dal slutiti, da ni pretirano težaven vendar se je kasneje izkazalo drugače. Bil je zelo zahteven predvsem zaradi izredno krušljive skale, posledično ni bilo mogoče namestiti solidnega varovanja. Kakorkoli, lotim se ga suvereno in odločno (ker naj ne bi bil pretirano zahteven ). Že takoj na začetku naletim na dobro zabit klin, ki je bil tudi edino solidno varovanje. Nato pa z desno roko zahakljam cepin ter se potegnem tako visoko, da lahko naredim soliden razkorak in se stabiliziram na konicah derez (skok je bil namreč spodaj izpodjeden). Zatem mi je takoj postalo jasno, da ne bo lahko. Nadaljevanje je bilo namreč solidno strmo, skala zelo krušljiva, varovanja ni bilo mogoče namestiti, za dereze pa tudi ni bilo kake solidne opore. Vseeno fajtam počasi dalje in uvidim neko možnost slabšega varovanja z gurtno, ki jo napeljem okoli podrtih skal, ki so začuda nekako za silo držale. Vmes se userjem in se vrnem nazaj (ker to itak ne bo šlo) nato pa po ponovnem ogledu še enkrat poskusim in prilezem nekoliko višje. Kopljem s cepinom v eno rupo iskaje mesto za klin. In glej ga zlomka najdem še en »zabit« klin v krš, ki pa ga izruvam z golo roko. Nasmeh na obrazu hitro zvodeni. Vso zadevo dobro očistim in zabijem enega kao dobrega profilca, ki je kasneje celo sam zletel ven. Ker sem imel kao eno dobro varovanje, sem se nekoliko opogumil in lezel previdno dalje do višine, kjer sem lahko okoli skal napeljal še eno gurtno in namestil dva frenda. V nič od navedenega nisem bil 100%, saj je bilo vse podrto... Vmes se mi zruši še en stop in nove gore-tex hlače dobijo nove luknje. Bil sem sicer na višini, kjer bi moral le še zabiti en dober klin, nato pa se zavihteti okoli roba, nekoliko navzdol, da bi dosegel dno grape nad skokom. Dejansko je bilo to mesto zelo sitno in je zahtevalo manever, katerega brez dobrega varovanja nisem želel izvesti, saj bi tvegal padec, pri čemer bi lahko naredil fršlus. Ker solidnega varovanja tudi po več poskusih nisem uspel narediti, sem se odločil za povratek na način, da me je Niko kar najhitreje spustil nazaj pod skok (da ja ne bi kako varovalo slučajno popustilo pod mojo težo). Cena tega poskusa je bila ta, da smo v skoku pustili dva frenda, gurtno, en podaljšan sistem, pa verjetno še kakšno vponko, pa seveda naluknjane hlače. Super, si rečem sam pri sebi. Naredil pa vse, kar je bilo v moji moči, da bi se skobacali čez in nadaljevali pot do vrha. Žal ni šlo, torej prihodnjič, ko bom malo več snega, ali pa bo ta vsaj solidno nalepljen na ta krš od skale.«

Pogled navzgor, v ozadju se že vidi rumeni skok.

Vzpon.

Štant v votlini.

Pršni plaziči.

Med Jurijevim poskušanjem se je nenadoma pokvarilo vreme in roku petnajstih minut nas je zajela močna snežna ploha s sodro. Vidljivost je padla na nekaj deset metrov, če ne manj. Še preden se je Jurij uspel skriti v votlino, se je pričelo prvo manjše plazenje in sklenili smo, da ne gremo nikamor, dokler se zadeva ne umiri. Ujeli smo se v mišelovko, a k sreči smo bili na varnem v votlini, predvsem pa dobro zavarovani od vetra in padavin. Upali smo, da sneženje čimprej poneha, saj bi v primeru obilnejših padavin bili ujeti in nikomur ni bilo v interesu prebivakirati noči ter čakati na helikopter naslednje jutro.

Avtoportret pred sestopom (pozor na kvaliteto kamnine)

Po povratku s Hajneževega sedla, že na slovenski strani.

Med čakanjem Jurij ukaže, da pospravimo opremo in da se pripravimo za ekspresen spust, če bodo razmere in luknja v vremenu to omogočale. Izbil sem štant in čakal. K sreči so padavine ponehale, pršni plaziči so se umirili in sklenili smo, da kar najhitreje sestopimo. Lagal bi, če ne bi rekel, da je bil to moj najhitrejši sestop po grapi. Vsak zase smo po vseh štirih oddrveli navzdol.

K sreči je vreme zdržalo in sneženje se je ponovno okrepilo šele ko smo bili na varnem, pri krajni poči skalnega rebra – še vedno na avstrijski strani Hajneževega prelaza. Tam smo se okrepčali s sendvičem in pričeli povratek nazaj do Ljubelja. Ponovni vzpon čez Hajneževo sedlo in sestop na slovensko stran sta nam dodobra izpila moči, ki so nam bile povrneje šele v Karavli Koren (kosilo in pivo).

Družno smo se odločili, da se v Avstrijsko grapo še vrnemo, a v boljših razmerah (ter z avstrijske strani, hihi). Kakor koli že, šlo je za veličastno turo v samotnem okolju brez žive duše naokoli! Strinjamo se, da je bilo škoda smeri - zmanjkalo nam je manj kot 100m do vrha smeri (grebena) - a v danih okoliščinah preprosto nismo hoteli dodatno izzivati.

Morebitne ponavaljalce pa prosimo za vračilo zapuščene opreme. Oddolžili se bomo z gajbo!

Podpis.

Potek ture (bolj ali manj natančen vris).

Pričetek: 6.30

Kombinirani dostop: 4.5-5h

Vzpon po Avstrijski grapi: 1h

Poskus preplezanja skoka in vedrenje: 1h

Sestop: 5-10min (grapa) + 2.5h