Milan Gobec | 08.10.2017

Srce + Avrikelj

»Nekateri tečajniki še niso izpolnili vseh zahtev za pridobitev naziva mlajši alpinistični pripravnik« je oznanil Ravnatelj na uvodnem srečanju. »Ne bom povedal, kdo je to« je rekel in mi namenil dolg pogled. Seveda sem bil to jaz. Ampak, ni imelo smisla razlagati, da sem v poletnih mesecih vadil v plezališčih in nabiral kondicijo, da se ne bi obrukal na krstnem vzponu. In, imel sem »srečo« da mi je žreb dodelil inštruktorja, ki je bil večino poletnega časa odsoten… Poprosil sem Blaža, da me vzame na krstni vzpon. Blaž ima plezalno lastnost, ki jo opažam pri ljudeh, ki imajo radi svoje delo: pleza res z veseljem in njegovo plezanje me bolj kot na plezanje spominja na ples po steni; imam občutek, da je plezanje zanj nekaj takega, kot je za male otroke igranje v peskovniku… Blaž je bil takoj za to, da me pelje v steno. Že na začetku sem si izpogajal enourni odlog odhoda. Da, tudi Blažu se je mudilo v steno. Vožnja je potekala prijetno, dokler se mi ni posvetilo, da je pogovor pravzaprav namenjen zbiranju informacij o tem, ali sem se v poletnih mesecih kaj pripravil na krstni vzpon; si opravil kakšen pohod, v katerem plezališču si bil . . . Smer, ki jo je izbral Blaž je bila južna stena Mrzle gore. Avrikelj; tako, za začetek, kot je prva črka v abecedi. V Logarski dolini sva naredila recenzijo opreme; večina hrane je šla ven, štrika sva imela dva… Blaž je pograbil lahek ruzak, ki je po moji oceni zadoščal za vodo in malico, moj ruzak pa je spominjal na žensko selitev v drug konec sveta. Ampak, po izkušnjah imajo največji Mojstri najmanjši ruzak…. Ko sva prišla do vznožja stene se je nasmešek na Blaževem obrazu razlezel v nasmeh. Pokazal mi je smer. Stena se mi je zdela zadosti razčlenjena, prvi vtis je bil, da bo šlo. Malo me je sicer zaskrbelo, ker je Blaža pred plezanjem ustavil klic narave. Sem pomislil na to, da aktivnosti, ki sem mu jih naštel v toku vožnje niso zadostovale za to smer in da ga je morda zvilo, ko je ocenil kam pelje vajenca… Napaka. Navezala sva se, »Varujem, plezam, Go, go, go«. Blaž je s širokim nasmehom planil v skalo in lagano sportski priplezal do prvega štanta. »Varujem« je bil ukaz, ki sem ga tudi jaz težko čakal. Previdno sem sledil štriku, začetni vtis je bil dober. V primerjavi s plezanem Blaža je bilo moje plezanje verjetno bolj podobno plezanju zombija, ki je šele vstal iz postelje in še ni dobil prve kave. Stena je bila lepo razčlenjena, oprimki so bili trdni. Gre. Največji izziv je bilo izpenjanje zatiča alias jebice po alpinistično. Jebipalčke nisem imel s seboj, pomagal sem si s tesarskim kladivom. Najbolj pa pa je pomagal Blažev nasvet: obrni in izvleci. V delu stene sem se malo zagozdil. Ne nalašč, ampak takoj sem pomislil, da bi se tudi s tem dalo pomagati… In je res pomagalo. Plastična flaša vode je sicer pokala, ko sem se s hrbtom naslonil na steno in upal sem, da ne bo počila. Šlo je. Blaž je ravno prav napenjal štrik, tako da sem se, ampak res na celi plezalni smeri počutil varno, »kot v abrahamovem naročju«. Malo pod vrhom sva si privoščila kraljevski počitek; s krasnim razgledom in s čokoladno/proteinsko ploščico. Razgled je bil krasen, izza Kamniškega sedla so se sicer občasno privalili neki oblački, ampak sem ocenil, da bo vse v redu. Pojedla sva in se odločila, da še malo nadaljujeva, časa je bilo še dovolj. In potem je prišel veliki finale; abzjl. Mene abzajl spominja na spuščanje marincev po vrvi iz helikopterja. Ko smo vadili abzajl v Vipavi in smo abzajlali čez previs mi je bilo res mega…

Nazaj grede sva se ustavila v Koči na Okrešlju in si privoščila p&p&p; papico, pupico in pivo. Blaž je bajti pozdravil kolega, ki ima zanimiv nadimak; Pečo, alias Cassanova. Golaž, ki sva ga snedla in klobasice z olivomi so res dobro zaključile krstni vzpon.

Blaž, hvala za tole vodenje v krstno smer. Ocena težavnosti je bila odlična. Tvoji napotki so bili tehtni, in dobrohotno si me opozoril na napake ki sem jih zagrešil na tem vzponu. Komentarjev na moje plezanje ni bilo ne preveč in ne premalo. Prepričan sem, da bodo vajenci, ki jih boš uvedel v plezalno srenjo z veseljem nadaljevali s plezanjem.

Milan Gobec

p.s. pa še musklfibra nisem imel naslednji dan....

Andrej
Andrej Erceg, 10.10.2017, 21:56
Lepo si spisal tole odo Blažu. Ponavadi rečem: "Crni ma vas rad", tokrat pa bom bolj konkreten: " Crni ma tudi rad BlažaSmeško