Preteklo soboto nisem imel posebnih planov. Zvečer me je čakala nogometna tekma s sinom in dan naj bi bil zavit v mokro sivino, kar je letos že normalno. Ustaljena praksa in debata z Jurijem pripelje do nepričakovanega obrata in iz nič se je razvila ena ekspresno zanimiva sobota zgodba.
Stene, ki sem jih opazoval največkrat s strani planine Dol ali s poti na Korošico, so bile tokrat na dotik blizu, nad nama pa je krožil krepak planinski orel. Zavedava se, da je to njegov svet - svet, ki se ga upa motiti le nekaj gamsov. Kot blisk se pomikajo pod ostenje Konja, ko preučujeva še zadnje detajle najine smeri. Vstopiva.
Po uvodnih nekaj metrih in štantu na dveh frendih, Jurij nekako le najde najlažji prehod v petki, ki je presenetljivo zelo krušljiva, jah - detajl pa v prehodu v desno. Smer linija ubere skozi široko poč, ki ni ne tič ne miš in prisiljen si v tehniko pomanjkanja plezalne dinamike. Je pač tako, da se z Jurijem v vsem strinjava šele, ko sva oba "zaheftana" v štantu. Neverbalna komunikcija je nekako v duhu "pa kva dela tok časa ...?", verbalna pa - "tole pa ni blo k'r tko, zanimivo ...".

Tiha voda bregove dere. Priznam, nekaj te pregovorne simbolike je bilo čutiti v najini dogodivščini sredi ostenja Lastovca. Še se vrneva.

Na poti pod steno Lastovca.

Čisto druga Ojstrica.

Konj in Presedljaj.

V prvem raztežaju. Krušljivo.

Na gredini.

Prva petka.

Druga petka in široka poč.

Zadnja zajeda in desno ven brez plezalske dinamike

Ko izplezava je čas za meglo.

We are not The Huber brothers. Ka pa sva Jurij?

Bil je dan za transport v dolino.