Naša četica koraka ... oz. drsa.

Na Viški planini se odpre pogled na Viš in Montaž, škrbine pa se še ne vidi.

Naša mladoporočenca
Špuro so potegnili pod južnimi ostenji Koštrunovih špic, ki so sicer izgledale že precej gole, vsake toliko pa je s tam padel kakšen kamen in smo se odločili, da zato raje potegnemo svojo špuro po levem delu nekakšnega žleba, ki je bil napolnjen s plazovino. Kot se je izkazalo, prava odločitev. Ko smo bili v žlebu je iz stene zgrmel kamnit/snežni plaz, ki je najprej izgledal kot slap Savica, kmalu zatem pa kot Sava Bohinjka, se strpal v naš žleb in nas zgrešil za nekaj metrov. Tukaj video, ko se je cela stvar že začela ustavljati: https://www.youtube.com/watch?v=OgWxR87fPhM&feature=youtu.be
Če bi šli po originalni špuri pod steno, bi nas vmorda odnesel s sabo, tako pa smo se lahko čudili tej neustavljivi gmoti skal in snega, ki je šla nekaj metrov stran.

Na južnih pobočjih so talni plazovi precej zgovorni. Tako da smo ves čas malo živčno pogledovali na desno.

Na Škrbini pa sem ugotovil, da sem tu že bil, le da je bilo takrat iz druge strani, iz Zajezere. Zahodni Julijci so res čudoviti, divji in odmaknjeni.

Tole pa je še naš Jamaicaman, v poročnem gvantu ga je bilo kar težko spoznati. Tole mu bolj paše. Smo pa morali biti previdni, da mu ne bi padel še kakšen kamen na glavo - saj veste, kaj se je zgodilo prvič

Smuka navzdol pa presenetljivo dobra kljub južnemu snegu. Edino konča se vedno veliko hitreje, kot si porabil za gor...