Petek je ob 21.00 zvečer, ko me Jure pobere in hitro odrviva naprej proti Zadnji Trenti. Na izhodišču za planino Zapotok prespiva v avtu. Drugi dan zgodaj zjutraj že plezava v steni Srebrnjaka – Bratovsko smer. Smer je lepa, skala bleščeče bela, solidna in še kar opremljena. Še največ težav sva imela z iskanjem pravega vstopa v smer in nekaj malega orientacijskih težav v sami smeri. Vse skupaj je potekalo tekoče kot običajno. Za nama so bili že vsi najtežji raztežaji. Tik pod vrhom smeri sem že sanjal o mojih sardelah iz konzerve, ki mi zadnje čase najbolj teknejo v gorah in o uživanju na vrhu smeri v posvečenem miru in zadovoljstvu z mislijo o preplezani smeri. Nato pa to običajnost prekine Juretov glas: »Pazi skala, kamen itd.« in že leti, z vso hitrostjo proti meni ogromen kos, ki me zadane v obraz. Sestopiva in se odpeljeva domov. Jaz malo pobuškan in z nekaj šivi. Konec dober, vse dobro si mislim, lahko bi se končalo veliko hujše.