Precej tehničnoraziskovalna tulaža po mikro poličkah in luknjicah....Danes sva z Markusim štartala ob 6:30. V sneženju sva se z avtom odpeljala do strme gozdne ceste ter s smučmi nadaljevala po njej, vse do snežnega pobočja pod mogočno skalno bariero, oplemeniteno s številnimi ledenimi trakovi, svečami in stalaktiti. Plezalni gojzerji nameščeni na dnu težkega nahrbtnika, so se mi zažirali v ledja. Stopnjujočo bolečino sem najprej ignoriral. Kljub mrazu mi je pri vzpenjanju postalo vroče. Slekel sem se do majice, GTX hlačnice povsem odpel, spustil naramnice pod pas, si zadegal neroden nahrbtnik nazaj na hrbet ter si križ oblazinil z zloženo jakno. Markusa sem ujel šele dobro uro kasneje, pod previsno steno na levi. Trenutni Eigerjev hitrostni rekorder, je s soplezalcem že zasedel najino željeno smer. Snemalec jima je ves čas sledil z dolgim teleobjektivom, midva pa sva se prestavila bolj desno. Po lednem uvodu v Tsunamixu, sem se lotil skalnega raztežaja. Po delikatni in tehnično zahtevni, rahlo previsni plošči, sem prilezel do zadnjega svedra, vse do manjkajocega ledu, ko mi je odneslo cepine. Po padcu sem se moral precej zbrati, da sem splezal še do oddaljenega štanta, do katerega sta prvopristopnika zlezla po ledu...