...Te dni je tukaj mraz. Ko sem se včeraj sprehodil do Oeschinenseeja, lociranega dobro uro hoje navkreber po sankališču, ki se izteče za našo hišo, sem na slabih 1600m višine dobesedno zagledal mraz in potem vanj še vstopil. Nad zamrznjenim jezerom, pokritim s snežno oddejo, obkroženim z navpičnimi stenami in na njih pritrjenemi ledenimi slapovi ter nad vsem tem zasneženimi in z ledeniki okrašenimi pobočji številnih, cez 3500m visokih hornov, se je vila skrivnostna meglica. Vanjo sem se spustil s hotela, nameščenega nekoliko nad obrežjem jezera. Preden sem stopil na pomrznjena, povsem vodoravna tla, sem fotografiral nepremično silhueto, sredi ledu stoječega ribiča. S smučmi sem zakorakal na ledeno skorjo ter začel slediti neskončni sledi, ki se je vila na drugo stran, vse do mogočnega in navpičnega, večkrat prekinjenega ledenega slapu, v katerem je edina smer poimenovana NIN (Tribute to Trent Reznor). Zaradi neznosnega mrazu sem palice zgolj vlekel za sabo, saj sem se predvsem ukvarjal s prezeblimi prsti na rokah, ki sem jih v pretankih rokavicah stiskal v pest. Čudil sem se stanju sledi, ki je kljub mrazu sem in tja pokazala plundrast led. Ko sem stopal na to še vedno človeka nosno podlago, se je lepljiva brozga na mojih smučeh, z vsakim korakom odebeljila. Zgoščena tekočina je z ločitvijo od podlage v trenutku zmrznila. Zazdelo se mi je, da imam na noge pritrjene uteži. Želje, da bi nadaljeval v smeri proti smeri NIN nisem več imel,.